Osrednje prizorišče v filmu je torej današnji Oxford na začetku nekega študijskega leta, med protagonisti pa sta Alistair (Sam Claflin) in Miles (Max Irons), ki bosta postala nova člana kluba Riot. Oxford je elitna univerza s precej visoko šolnino (v nekem prizoru izvemo, da za tri leta znaša 21.000 funtov), a je vseeno dostopna tudi hčeram in sinovom iz nižjih »ekonomskih razredov«, če naredijo zahtevne sprejemne izpite. Samo Lauren (Holliday Grainger), ki je iz srednjega ali delavskega razreda, se veseli, da je bila sprejeta na Oxford, medtem ko je za večino ostalih študentov iz bogatih ali aristokratskih družin to »samoumevno«, veselijo se samo plebejci. Lauren in Miles kmalu postaneta ljubezenski par, Miles pa obenem postane tudi rivalski par z Alistairom pri predmetu zgodovine, kjer se pokaže, da je naklonjen bolj »levim opcijam«. A vse to so samo uvodni momenti na poti proti k vrhuncu filma, klubski večerji, ki je napovedana kot »sublimni trenutek« emanacije bistva »elitnega kluba« in tako vzbuja toliko večje pričakovanje. Vsaj pri gledalcih in tudi pri Milesu, medtem ko Lauren postane skeptična, ko vidi, kako so mu v procesu iniciacije razdejali in zapacali študentsko sobo.
Ko se aristokratsko uniformirani člani kluba peljejo proti imenitni podeželski gostilni, si rečejo, da med večerjo politike ni na meniju. Za začetek sicer zapojejo angleško himno, toda potem politike res ne omenijo. Zato pa jo film, a ne le omeni, ampak prav razodene: njegova poanta, ki kaže na politično in ideološko determiniranost »razgrajaškega in razuzdanega« elitnega kluba, je pač nezgrešljiva. Elitneži popivajo, se drogirajo, razgrajajo, toda kateri so tisti dejavniki, ki dosežejo, da ta emanacija bistva elitnega kluba postaja vse bolj dramatična ali resnična? To so vselej dejavniki zavrnitve, zavrnitve njihove cinične moči denarja. Najprej jih zavrne prostitutka, ki se noče ponižati (to naj bi se dobesedno: pod mizo). Pri tako elitnem ciniku, kot bi rad bil Alistair, pa takšna zavrnitev samo še spodbudi amoralno imaginacijo: po Milesovem telefonu zvabi v krčmo Lauren, ki pa ni toliko šokirana nad tem, da bi od nje hoteli isto kot od prostitutke (sicer za veliko višje plačilo), kakor pa nad »mlačno« reakcijo svojega »levičarskega« fanta. Druga zavrnitev kot še ena rana elitniške obsedenosti z dominacijo zaleže, da v »emanaciji bistva« elitnega kluba nastopi faza uničevanja in nazadnje nasilja.
Toda v čem je pravzaprav »politična poanta« filma? V tem, da razkrije visokega torijskega politika kot zaščitnika tega kluba? Ne, pač v tem, da za tisto, kar avtorizira elito elitne univerze za vodilna mesta v politiki in bančništvu (to sta njeni preferenci), ni toliko odločilno znanje, ki ga lahko dobijo na tej univerzi, kakor pa cinično preziranje »plebejske« družbe, brezobzirno manipuliranje z vsem in vsakim ter religija denarja.
