Angleži ga baje na sedežih v podzemni držijo kar med nogami, tako je majhno in primerno tudi za vlak, kar je bilo za nakup ključno. Prodajalec ga hvali da se sploh ne kvari. Če že, potem gre samo kakšna špica, rabljenih pa sploh nima, ker so večni. Ja, imel je samo enega rabljenega in ga prodal za zelo visoko ceno. Po preizkusni vožnji do železniške postaje se odločim za nakup. Na peronu moj hokuspokus zlaganja opazuje sprevodnik in pravi: »Ja, kar nekaj se jih vozi z njimi, je prav zanimivo kolo.«
In tako sva s kolescem pričela vsakodnevno romanje do Ljubljane. Zjutraj ga včasih dam v prtljažnik zaradi vožnje do postaje, če pa je topleje, se kar z njim zapeljem in zmanjšam svoj ogljični odtis. Na postaji ga zložim in vedno čutim poglede potnikov na peronu, češ, kaj pa je to? Sprašujejo me sicer redko, če že, pa v glavnem: koliko pa to stane, koliko pa porabiš časa za zlaganje in koliko tehta? Ko ga zložim, počakam na vlak in ga odložim tam, kjer ni prehoda, da ne ovira potnikov.
Do vlaka še nekako gre, na vlaku pa je precej bolj zapleteno. Večinoma sicer zelo prijazni sprevodniki me včasih po službeni dolžnosti opozarjajo na red in omejitve. Kot recimo: »Tukaj pa kolesa ne morete imeti, a ne vidite, da zasedate kar tri sedeže.« Vlak je bil sicer skoraj prazen, zato sem si drznil malce polemizirati: »Pa saj nihče ne sedi. Zakaj pa ne uredite prostora za kolesa?« On pa nazaj: »Jaz bi itak prepovedal kolesa na vlaku.«
Hoj, ta je pa zelo za časom, sosedje imajo to urejeno, sam sem videl bokse in poseben prostor za kolesa. Vendar se sprevodnik ne da: »A veste, da vam ga lahko zaračunam?« Kako, saj ni večji od manjšega kovčka. »Ja, to je kolo, če pa ga daste v vrečo, je pa prtljaga.«
Križana gora, a tako tehnično čudo naj dam v vrečo, a naj zdaj hokuspokusu zlaganja dodam še tlačenje kolesa v vrečo? Kaj pa, če iz vreče ne dobim več kolesa, ampak zajca? A zajce lahko prevažamo? A plačajo celo karto ali mogoče karto za male živali, za psa, za majhnega psa? Pa saj zajec ni pes, življenje se mi bo res zakompliciralo.
Počasi se oba umiriva, sprevodnik gre službenim dolžnostim naproti, jaz pa poskakujoč na vegastih tirih do Ljubljane. Medtem je kolesce že skoraj moj najboljši prijatelj in s prijatelji se pogovarjamo. Zato mu rečem: »No, a bova brala ali bova spala?« Malo sva brala, malo sva spala, v Ljubljani pa švigneva do Viča in potem do konca službe v kot, malo počivat.
