Ponedeljek, 7. september
Potem se je zgodil edini razpis, na katerega sem se prijavila v vsem tem času. Ustvarjalnik je iskal poslovno direktorico. Šlo je hitro in brez presenečenj. Z Matijo, ki si je to sijajno zgodbo izmislil, sva, ne da bi vedela, v kaj se spuščava, sklenila dogovor, in še preden sem v tem našem podjetniškem peskovniku začela delati uradno, sem že odkljukala Startup vikend, na katerem je 150 dijakov iz vse Slovenije merilo moč svojih idej.
Zazdelo se mi je, da sem spet tam, kamor sodim, in si zvečer, ko sem v tišini premlevala obraze mladih ljudi, ki so mi za hip ali dva prekrižali pot, in razmišljala o tem, kakšen privilegij imam, da lahko soustvarjam okolje, v katerem lahko počnemo to, kar moja generacija dolguje prihodnosti – očistimo okolje, da bodo lahko v njem mladi pognali zdrave korenine, spustila komad, ki ga z veseljem poslušam tudi s hčerkama, ko jima skušam približati glasbeno najlepše dekade minulega stoletja: Let it Be.
Torek, 8. september
Čarati moraš, to je vsa skrivnost*
V naš program podjetniških krožkov je vpetega veliko dela podjetniških strokovnjakov, izvajajo ga čedalje boljši mentorji, zajema mnogo dogodkov, ki mladim omogočajo izmenjavo izkušenj, in (tudi) zato ni zastonj. Šole se na to dejstvo odzivajo zelo različno, v splošnem jih je mogoče umestiti v tri skupine: v prvi so šole, ki naredijo vse, da dobijo naš program in dijakom omogočijo delo v lastnih podjetniških projektih; v drugi so šole, ki si tega želijo, a se ne znajdejo pri pridobivanju denarja iz okolja, in v tretji šole, ki so prepričane, da je podjetništvo v šolstvu najmanj trivialna vsebina.
Če bi ta naš seznam primerjali s seznamom, ki šole razvršča glede na učni uspeh njihovih dijakov, bi videli to, kar bi morali vedeti starši in devetošolci, ki vsako leto marca izpolnjujejo prijavnice za srednjo šolo. Večina uradno najboljših, elitnih in še kako navzgor izstopajočih šol je takih samo, če nanje zremo tako, kot zrejo one na svoje dijake: skozi točke in številke. V skupini šol, ki po mojem mnenju predstavljajo prihodnost slovenskega srednjega šolanja, skorajda ni uradno najboljših.
Na eni takih sem bila pred dnevi. V Celju sem se srečala z ravnateljem, ki mi je navdušeno govoril o programih, ki jih je šola vzpostavila zato, da na eni strani omogoča dijakom izpopolnjevanje v praksi, na drugi pa dopolnjuje program prostočasnih aktivnosti za otroke iz regije. Dobitna kombinacija. In ko mi je v isti sapi razlagal, s kako neživljenjsko zastavljenimi pravili o rabi javnih financ se soočajo vodstva šol, je na namig, češ kako vam potemtakem uspe sestaviti tako bogat program, odgovoril: »Čaramo, kaj pa naj.«
Na poti skozi jesensko jutro v Ljubljani sem se spomnila zadnjega obiska v Postojni, kraju mojega rojstva in številnih drugih doživetij. Tudi v Postojno vračamo podjetniški krožek, in to na šolo, ki že tako in tako počne neverjetne stvari. Dijaki projektirajo in izdelujejo vse, kar ti na temo lesa pride na misel. Na zelenici pred šolo se pasejo kokoši, na drugi stoji panj, na tretji je še do pred kratkim domovala zajklja. Zdelo se mi je, da sem nekje drugje, ne v Postojni, ki se zdi od pamtiveka miselno in razvojno ujeta v misterij Postojnske jame: to je, da reka vanjo nosi, iz nje pa pušča bore malo. Še ena šola, v kateri znajo čarati.
Sreda, 9. september
Živi od tega, kar rad počneš
Pred kakim mesecem smo se v Ustvarjalniku prvič jasno pohvalili s tem, da je uspelo delu ekipe, ki skrbi za mednarodne trge, razširiti mrežo naših krožkov v Romunijo, Estonijo, na Madžarsko in zdaj še na Poljsko. V teh državah bodo krožki delali po enaki metodologiji kot v Sloveniji. Zdaj je za nami že več mentorskih treningov v tujini. To, kar se je zdelo pred nekaj meseci velika želja, dobiva zdaj otipljive posledice.
Presenetljivo je, kako malo je v svetu primerljivih izobraževalnih programov s področja mladinskega podjetništva. V državah z razvitim podjetniškim ekosistemom je to dejstvo celo razumljivo, ker ima podjetništvo v teh družbah velik ugled in je zato vzgoja podmladka samoumevna. Hecno pa je, da se s tem ne ukvarjajo v državah, ki jih je, podobno kot našo, v zadnjih dveh, treh desetletjih dosegel mentalni in ekonomski cunami.
Želim si, da bi bilo takih držav čedalje manj in bi se vsaj tam, kjer nam je dano živeti v relativnem miru, ljudje ukvarjali s tem, kar nam je kot najvišje razvitim živim bitjem imanentno: z ustvarjanjem novega, po možnosti boljšega. Pragmatični pogled na to pa pokaže morje novih priložnosti za naš izobraževalni program podjetništva. Kar je dobro. V njem je seme tega, kar želimo pustiti v okoljih, kjer delujemo, in kar po našem nosi obet boljše prihodnosti: zavest o tem, da je najlepše živeti od tega, kar rad počneš.
V naših krožkih se namenoma veliko posvečamo temu, kar krožkarji radi počno. Spodbujamo jih k iskanju navdiha v tem, kar jih osrečuje. Z nekaterimi nas take debate hitro popeljejo do zelo resnih poslovnih idej. Z drugimi obtičimo na začetku. S čimer ni nič narobe. To so namreč tiste bubice, ki potrebujejo nekoliko več časa, da razvijejo svoja krilca v kokonu. Ko jih bodo, bodo zunaj še močnejši. Predvsem pa bodo znali naprej tako, kot jim želimo mi: po svoje.
Četrtek, 10. september
Stati in obstati na dveh rokah
Podjetništvo je postalo v Sloveniji v zadnjih letih ena pogostejših in bolj priljubljenih tem. Delno gre zasluga padlim angelom iz kategorije gospodarskih težkokategornikov, ki so odprli prostor za nova imena. Delno pa gre to pripisati nekaj res prebojnim podjetniškim zgodbam mlade generacije in mnoštvu, ki jih poskuša v tem doseči. Zato zdaj skorajda ne mine dan, ko v medijih ne bi zasledili zgodbe o še enem mladem podjetniku in še enem projektu, ki obeta.
A vtis, da je Slovenija nova Silicijeva dolina in da smo tik pred tem, da se nam zgodi gospodarski bum, je vendarle zgrešen. Tudi zato, ker je večina teh mladih podjetnikov brez pravega podjetniškega znanja, brez kondicije, ki bi jih držala pokonci po neuspehu, brez priučene odpornosti proti neugodnim razmeram, brez katerih ni nobene prave podjetniške zgodbe, in brez predznanja, nekakšne male šole podjetništva, ki bi jamčila za to, da posel, ki se ga gredo, dejansko obvladajo. Preveč enostavno bi bilo misliti, da je to njihova napaka.
O tem, kako zgodaj bi moralo steči tako učenje, je mnogo mnenj. A dejstvo je, da se, ko gre za neko drugo področje, šport, nihče ne sprašuje, ali so resni treningi pri šestih, sedmih letih zdravi ali ne. Ali je naprezanje nezrelega telesa do skrajnih naporov zato, da bi nekoč morda zmoglo čez prag, kjer visijo kolajne, smiselno ali ne. Vsi vemo, da so rezultati v športu vselej posledica dolgoletnega, vztrajnega in načrtnega treninga. Zakaj se nam potemtakem zdi, da bi moralo biti v podjetništvu drugače?
S to primerjavo največkrat odgovorim na vprašanje o smotru Ustvarjalnikovega delovanja. Počnemo to, kar je nujno, če želimo mlade vzgojiti v podjetnike.
Petek, 11. september:
Gazele
Ustvarjalnik je včeraj postal nacionalni prejemnik nagrade Central European Startup Award v kategoriji start upov z izrazitim družbenim učinkom. Nagrada je bila lepo presenečenje in uvod v dan. Dogodka, ki je bil hkrati tudi uradno odprtje še enega pospeševalnika v Sloveniji, tokrat še večjega in razkošneje zastavljenega, se nisem mogla udeležiti, je pa naše barve zastopal Matija Goljar, zato je nagrada že tam, kamor očitno sodi: v naši pisarni.
Naključje je hotelo, da se včeraj nisem mogla udeležiti še enega dogodka, razglasitve dolenjsko-posavske gazele. Na to nagrado me veže kup lepih spominov. Tri leta sem bila namreč del ekipe, ki je bila odgovorna za organizacijo dogodkov ob podelitvi teh nagrad. To je bil lep čas, tudi zato, ker sem delala s po mojem najboljšo ekipo kadar koli pri nas. V tem obdobju sem srečala res veliko izjemnih podjetnikov. Njihove zgodbe, ki sem jih beležila tudi v kratkih filmih, so se mi in se mi še vedno zdijo za v učbenike podjetništva. Morda se nekoč lotim knjige, kjer bi zbrala najzanimivejše zgodbe gazel, bodoči podjetniki bi bili zanjo gotovo hvaležni.
Gazele so – ne zato, ker to pišem za Dnevnik, in ne zato, ker sem bila nekaj časa del njih – najbolj podcenjena nagrada za gospodarske dosežke pri nas. Ker stoji zanjo ena medijska hiša, jo druge, če le gre, ignorirajo. Ko sem bila še del te zgodbe, sem podrobneje spremljala poročanje medijev o tej in drugih primerljivih nagradah. Spomnim se leta, ko je voditeljica Odmevov v polomljeni nemščini vodila slab intervju z aktualnim nagrajencem Združenja Manager, televizija si je za to omislila celo povezavo za oglašanje s terena, medtem ko je nekaj dni pred tem pred istim studiem zaradi nepomembnega političnega dogodka ostal prejemnik zlate gazele.
*Parafraza naslova sijajnega romana škotske pisateljice Janice Galloway Dihati moraš, to je vsa skrivnost.
