Način, ki v bistvu ni nič novega, saj je tudi v drugih razredih za to, da izstopaš, treba biti drugačen. In če kje, so mojstri tega pri Citroënu, pri katerem so to pokazali že ničkolikokrat, zdaj pa z modelom C4 cactus ta sloves le utrjujejo. Ravno nasprotno pa je veljalo za Suzuki, katerega avtomobili oblikovno pač nikdar niso bistveno izstopali, zdaj pa z novo vitaro piše drugačno zgodbo, saj tudi ta nemudoma pade v oči. Že res, da ni tak posebnež, kot je to cactus, mu je pa, predvsem če je tako kot testna obarvana v dvobarvno kombinacijo, zagotovo pravšnji tekmec.
Da z drugačnostjo niso šli tako daleč kot Francozi, je pri vitari jasno, ko se vanjo usedemo. Tam je namreč precej vsakdanja, vse je sicer na svojem mestu, bo pa koga znalo zmotiti obilo enostavne trde plastike, ki jo najdemo po celotni dolžini armaturne plošče, na vratih… Pri upravljanju številnih funkcij so Japonci veliko stavili na osrednji zaslon, ki je občutljiv na dotik, ne pa ravno vsega, saj na primer najdemo ločena stikala za upravljanje prezračevanja, česar pri cactusu, tako kot omenjene cenene plastike, ne boste našli. Slednje je pohvalno, prvo pač ne, saj se tako rekoč vse nastavlja zgolj s pomočjo velikega zaslona na dotik, kar je precej zamudno. Svojo posebnost kaže cactus v notranjosti še z manjšim zaslonom za volanom, na katerem smo pogrešali merilnik motornih vrtljajev, in zračno blazino za sovoznika, vgrajeno v stropu, zaradi česar tam manjka držalo za roko. Vitara medtem stavi na klasiko, od klasičnih merilnikov do domala vsega drugega. Tudi optimalen položaj za volanom boste pri njej poiskali precej hitreje, medtem ko cactus zahteva malce privajanja. In ko smo že pri sedežih – ti so spredaj v obeh avtomobilih zelo udobni in dovolj široki tudi za ljudi večjih telesnih dimenzij. Tudi zadnji klopi glede udobja ne moremo očitati ničesar, je pa zato vsega centimeter daljša vitara (4,17:4,16 metra) na njej nudila več prostora, kar je zanimivo predvsem zaradi tega, ker ima cactus za deset centimetrov daljšo medosno razdaljo (2,6:2,5 metra). Vitara ob tem nudi tudi nekaj prostornejši prtljažnik (375:348 litrov), ob podrti klopi pa je večji cactusov (1170:1120), a si veliko grajo zasluži, ker naslon slednje ni deljiv, zaradi česar avtomobil ne omogoča hkratnega prevoza daljših predmetov in potnika ali dveh na zadnji klopi. Vitara je tu bolj prilagodljiva in omogoča klasično delitev naslona v razmerju 2:1.
Kar se vožnje tiče, oba nudita dobro lego na cesti in predvsem veliko udobja z ravno prav mehkim vzmetenjem. Je pa pri motorizaciji cactus z 1,2-litrskim 3-valjnim turbobencincem nekaj (odločnih) korakov pred 1,6-litrskim 4-valjnim vitarinim, pri čemer oba sodelujeta vsak s svojim precej solidnim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom. Citroënov prisilno polnjeni mlinček ima namreč celo deset konjskih moči manj (110:120 KM oziroma 81:88 kW) od vitarinega motorja, a je od slednjega boljši na celi črti. Je precej bolj odziven, pospešuje odločno in zvezno od dotika stopalke za plin naprej, medtem ko vitarin začne delovati šele pri višjih obratih, pa še takrat ni nič kaj pretirano živahen. Vse skupaj se pokaže tudi pri številkah, ki povedo, da cactus do stotice pospeši v 9,3 sekunde, vitara jih potrebuje 12, seveda pa ima pri slednji vse skupaj za posledico tudi višjo porabo bencina, ki je znašala 7,3, pri cactusu pa 6,7 litra na 100 kilometrov. Resda je imela japonka ob tem za razliko od cactusa, ki tega ne nudi, tudi štirikolesni pogon, ki med drugim doda nekaj kilogramov, a vendarle.
Je pa štirikolesni pogon seveda zaslužen tudi za malce višjo ceno. Polno opremljena suzuki vitara 1,6 VVT z najvišjo stopnjo opreme elegance namreč z njim stane 19.400 evrov, brez pa bi bila 1300 cenejša, s čimer bi bila tudi malenkost ugodnejša od prav tako z najvišjo stopnjo opreme shine opremljenega citroëna C4 cactusa puretech 110, ki stane 18.380 evrov.
Več fotografij na www.dnevnik.si
