Avtor tokrat prepriča in navduši s svojo iskrenostjo. Začenja z najbolj bolečimi zgodbicami, kar jih premore otroštvo, s popisom zgodnjih ran, ki jih ne more popraviti niti kasnejša racionalizacija in se prav zaradi tega iz otroštva tako rekoč mumificirane pretihotapijo v odraslost. Spomin na poskus umora lastne mlajše sestre dojenčice, na prijatelja, ki ga je užalil z nehoteno nacionalistično opazko, na občutke ob šahovskih porazih, ki mu jih je zadajal oče, na občutek absurda, v katerem se znajde, ko predmet javne morale in obsojanja postane objestna šala z nacistično kostumografijo, ki si jo sredi 80. let omisli s študentskimi kolegi. Zgodbe o mladosti in odraščanju so toliko bogatejše, ker avtor na njihovem ozadju izriše avtentično sliko jugoslovanskega, bosanskega oziroma sarajevskega kulturnega okolja. To postane na neki točki predmet izgube, nostalgije in jeze, saj se avtor z začetkom 90. let neprostovoljno najprej začasno in nato trajno naseli v Chicagu. Začne se še eno življenje, ki se sicer sprva stisne v identiteto tujstva, a avtorjev pogled na novo razpre: tako za novi svet kot za starega.
Prepriča Hemonov pisateljski pogum. Ko se že zdi, da vsa Hemonova življenja vodijo k nekakšnemu smislu, nas pričaka zadnja zgodba, ki skorajda nasilno spomni, da nismo v žanru fikcije, ki v primerjavi z življenjem dejansko dolguje takšen ali drugačen smisel. Knjigo, ki jo uvaja poskus detomora, zaključi dolga, nadvse podrobna zgodba o smrti njegove dojenčice. Življenja, popisana v formi kratkih zgodb, ki nosijo razvojna sporočila romana, se tako sklepajo z epizodo, ki pripovedni total povsem posrka vase, abruptno prekine postopke osmišljanja sveta in življenja pokaže kot nenehno začenjanje s točke nič.
Hemon je velik pisatelj, saj ve, da življenja poganjajo elementi, ki fikcijo ubijajo, med vsemi prvi slavni dvojec: nesmisel in odsotnost smisla.