Ljerka Bizilj: RTVS bolj skrbi za zaposlene, program je na drugem mestu

Slabo leto dni po tem, ko je Ljerka Bizilj zasedla položaj direktorice Televizije Slovenija in si postavila ekipo najožjih sodelavcev, je na Kolodvorski zavrelo. Zakrožila so številna javna pisma, po hodnikih je slišati pozive k njeni razrešitvi, na izredni novinarski konferenci pa so tudi gledalci dali jasno vedeti, da jim ni vseeno za obstoj javnega servisa. Vendar Ljerka Bizilj – njen način vodenja nekateri označujejo kot »oster« pa tudi kot »netransparenten« – ostaja neomajna. Medtem ko poskuša razbiti »vrtičke« na Kolodvorski, je pripravljena biti tudi »tarča kritik«.

Nobena čistka ne poteka, niti nisem človek, ki bi se šel čistke. Radiotelevizija Slovenija je pred veliko nalogo – uokviriti se moramo v dana sredstva in narediti to hišo kadrovsko, organizacijsko in programsko racionalno. Nadzorniki nas namreč že tri ali štiri leta opozarjajo, da se zlata jama razvojnih sredstev zmanjšuje in da jih jutri ne bo več. Poleg tega morate vedeti, da je morebitna sprostitev zakona o uravnoteženju javnih financ veliko tveganje za RTVS, saj bi nam lahko že sprostitev napredovanj naložila dodatne stroške.

Ta trenutek ne obstajajo nobeni seznami. Vsaj sama jih ne poznam. Imamo pa vsako leto pripravljen seznam kolegov, ki se bodo upokojili in na podlagi katerega lahko vodimo kadrovsko politiko. Ker imamo letos na voljo nekaj milijonov evrov manj sredstev, moramo varčevati. Tako racionaliziramo produkcijske procese in normative, v teh mesecih pa smo izpeljali tudi reorganizacijo in jo prilagodili sodobni tehnologiji in poklicem. Gotovo bo treba postopoma zmanjšati tudi število zaposlenih. Je pa res, da se z generalnim direktorjem zavzemamo za to, da te stvari počnemo počasi, premišljeno in na mehek način.

Niti najmanj ne. Če bi do tega prišlo, bi se zavzela zanj. Smo se pa veliko pogovarjali o kulturnem programu. Kultura je namreč za javno televizijo pomembna in na tem področju nimamo prav veliko avtorskih osebnosti. Zato tudi pogovorne oddaje, ki jih pripravljamo, zbledijo in se razgubijo. Obstajala je zgolj zamisel, da bi Marcel posnel kakšen pogovor tudi za kulturni program.

Mene se ne sme vprašati, s čim sem zadovoljna, ker sem vselej malce nezadovoljna in prepričana, da bi se dalo vsako oddajo bolje narediti. Ima pa Studio City vsaj sodoben pristop, včasih malce odštekan, česar pa ne moremo trditi za večino drugih oddaj, ki veljajo za nekakšno klasiko izpred 20, 30 let. Res pa je, da tudi na račun Studia City prejmemo veliko kritik, češ da se v oddajo vabi enostranske goste. Vendar moram ob tem tudi sama izpostaviti izkušnjo s tretjega programa – nekateri gosti v določenih oddajah enostavno nočejo sodelovati. Da ne bi izpadli neprofesionalni, je zato najbolje kar v eter povedati, kdo se od povabljenih gostov ni želel udeležiti razprave.

Upam, da res nismo, čeprav so razmere včasih še hujše. V prejšnjem sistemu smo imeli nad sabo vsaj kakšno avtoriteto, zdaj pa se mi zdi, da vlada anarhija. Ta trenutek bi bila krivična, če bi ocenjevala njeno delo, saj je bila do nedavnega še vršilka dolžnosti odgovorne urednice. Zagotovo se trudi in verjamem, da bo izpolnila moja pričakovanja. Ob tem je treba vedeti, da je trikrat dobila podporo svojih sodelavcev.

Kolikor sem bila obveščena in kolikor vem, Bojan Traven ne bo urednik Dnevnika in to ni bilo predvideno.

Travna nismo angažirali za to delo. Računali pa smo, da bo sodeloval v tako imenovanem strateškem svetu, ki pripravlja prenovo televizijskih programov.

Vaši pomisleki so na mestu. Nerodno bi bilo, če bi bil občinski svetnik tudi urednik Dnevnika. Je pa res, da se s tem nisem ukvarjala, še spomnila se ne bi, da je občinski svetnik, če me ne bi na to opozorili.

V zadnjem obdobju vodim številne sestanke. Sestajam se z vsemi sodelavci, od vzdrževalcev do novinarjev, in kot so mi zaupali, noben direktor do sedaj ni povabil na pogovor tolikšnega števila sodelavcev. So pa v informativnem programu res opozorili, da opažajo težave v komuniciranju, s čimer se lahko tudi strinjam. Vendar moramo tudi vedeti, da so bile nekaterim sodelavcem ponujene nove zadolžitve, ki pa so jih zavrnili, tudi z razlogom, da se v tej ekipi ne vidijo. Nekateri so očitno prepričani, da lahko počnejo, kar hočejo in kadar hočejo.

Kulturno-umetniški program pa sem prevzela iz preprostega razloga: do določenih informacij se preprosto nisem mogla dokopati, kasneje pa je iz omare padlo enajst posnetih gledaliških predstav, ki jih ni še nobeden objavil, petnajst izvrstnih tujih dokumentarnih oddaj, ki jim kmalu poteče licenca, in še marsikaj. Medtem ko delamo red in postavljamo normative, nekateri svoje pozicije žal branijo na vse mogoče načine. Nekateri pogodbeni sodelavci so na primer prejemali honorar v višini 600 evrov za scenarij za razmeroma običajno 25-minutno studijsko oddajo. Imamo tudi posameznike, ki naredijo dva ali tri kratke dokumentarne filme na leto, plačo pa prejemajo vsak mesec. To je krivično do vseh tistih, ki res garajo.

Ne, vedela sem, da ima Jelena Aščić mandat do septembra. Tak je bil tudi dogovor.

Voditelj Dnevnika mora imeti osebnost, mora biti strokoven in medijsko primeren. Tega pa v Dnevniku še nismo dosegli. Drugače je pri Odmevih, kjer nam je uspelo vzpostaviti dobro, avtorsko ekipo. Voditeljstvo je mandat, to ni doživljenjsko delo.

Na Pop TV znajo iz voditeljev narediti osebnosti. Tudi iz tistih, ki sprva niso kazali tovrstnih potencialov. Tudi promocijo imajo boljšo, mi smo promocijski oddelek šele ustanovili. Sicer pa na koncu vselej gledalci povedo, kdo je primeren za voditelja.

To je bil samo del javnosti, saj sami tega nezadovoljstva nismo opazili. So pa debate, da naj bi Jelena Aščić ostala brez voditeljskega položaja zaradi svojega priimka, ponižujoče.

Programsko-produkcijski načrt je bil sprejet lani. Če odmislimo razvojna sredstva, imamo letos na voljo še 2,9 milijona evrov manj denarja. Kadar zaključite določen projekt, morate vedeti, kaj boste delali z ljudmi, ki so bili v tem projektu. Dogajalo pa se je, da so taki sodelavci po projektu ostali na plačilni listi javnega zavoda. V preteklih letih je bilo to še možno, zdaj ni več.

Približno toliko je bilo v planu za razvedrilno oddajo. Okoliščine glede oddaje Ne se hecat' pa sem že neštetokrat pojasnila. Odločitev glede te oddaje je odgovorni urednik razvedrilnega programa sprejel pred mojim prihodom na čelo Televizije Slovenija oziroma ob nastopu moje funkcije. Povedal mi je tudi, da bo pri tej oddaji sodeloval moj sin, o čemer sem obvestila generalnega direktorja, nadzorni svet in komisijo programskega sveta za razvedrilni program. Presodili so, da to ni sporno. Če bi se sama ukvarjala s to oddajo, bi bila zagotovo kvalitetnejša in tudi cenejša.

Nina Osenar je imela pogodbo za omenjeno oddajo, imela bo ali pa že ima, kot so me obvestili sodelavci, tudi pogodbo za dopoldansko oziroma popoldansko oddajo o življenjskem slogu – okoli deset oddaj –, ki bo financirana iz dodatnih, zunajplanskih sredstev.

Odločitev o ukinitvi dopisništva v Zagrebu je bila sprejeta lani oziroma predlani, tako da sama nimam nič s tem. Hrvaško bomo kljub temu še naprej dobro pokrivali. Tako kot Avstrijo pokrivamo s Koroške, bomo Hrvaško iz Krškega. Zavedam se, da so dopisništva doma in v tujini privilegij in prednost javnega servisa. Drugi mediji so dopisništva ukinili, mi jih ohranjamo. Je pa treba tudi dopisniško mrežo racionalizirati, saj stane. Kar pa zadeva Mirka Mayerja: ne moreš reči desetim sodelavcem, da jim ne boš podaljšal pogodbe, potem pa vzameš novega novinarja. Četudi bi nam nekaj svežine zelo koristilo.

Statusi honorarnih sodelavcev so različni. Eni delajo pri projektih, drugi pa so stalni, kar pomeni, da morajo biti osem ur na dan v službi. Kot so me obvestili, so želeli Valenčiča v prihodnje še kdaj angažirati za določene projekte, vendar se niso uspeli dogovoriti. Se pa strinjam, da je delal tudi dobre oddaje.

To njegovo delo je bilo spoštovanja vredno.

Zdaj smo to formalno-pravno izpeljali, čaka nas še operativni del. To je nekakšen mehki prehod do novičarskega centra, v katerem bodo televizijski, radijski in multimedijski deli sodelovali na skupni informacijski platformi, da ne bo treba vsakomur na vsak dogodek. Vprašanje, kdaj bo novičarski center dejansko zaživel, pa morate nasloviti na generalnega direktorja, ki vodi ta projekt.

To je bila zelo pragmatična odločitev. Na eni strani imamo specializirana uredništva, ki ustvarjajo kulturno-umetniški, informativni ali otroški program, na drugi strani pa se v svetu vse bolj razvijajo hibridne televizijske oblike oziroma žanri. In teh hibridnih oblik ne zmoremo razvijati v okviru obstoječih uredništev, ker so ta zelo ozko usmerjena v svojo stroko. Zaradi tega tudi ne moremo postaviti drugega programa na nove temelje, da bi imel svojo, nekoliko bolj sproščeno podobo, kakršno ima na primer Val 202. To uredništvo, v katero spada Dobro jutro, vodi pa ga vršilka dolžnosti odgovorne urednice Natalija Gorščak, smo ustanovili kot pomoč za razvijanje novih formatov. Prihodnji teden bomo tako na drugem programu poskusno predstavili servisno oddajo Halo TV, v kateri bomo odgovarjali na vprašanja gledalcev.

Ne spodobi se, da bi sedaj ocenjevala njegovo delo.

Bila je nedokončana. Na voljo imamo super tehnologijo, tudi v primerjavi s tujimi javni servisi, vendar je ne znamo vselej uporabljati. To je naš problem. Televizija se v zadnjih 25 letih ni razumela kot celovit medij, temveč preveč kot radio ali časopis, preveč zgolj kot vsebina. Marsikoga televizija kot medij ni zanimala. Osebno vidim televizijo celovito, kot vsebino in formo, tako kot v večini sveta, da bi bila lahko bliže gledalcem. Televizija je stroka, medij, ne le politika in kultura.

Prvi program bo izrazito nacionalen, z vsemi vsebinami in žanri, ki pa morajo biti vrhunske kakovosti. Drugi program bo bolj športno-razvedrilen, lahkoten, z velikim številom regionalnih vsebin, tretji program pa ostaja informativno-parlamentaren, ki pa ga bomo še dodelali, da bo postal kvalitetnejši. Omejili bomo na primer prenose parlamentarnih delovnih teles in uredili osrednji termin. Stremimo pa tudi k temu, da izboljšamo in stabiliziramo program med vikendi.

Podobno kot smo ravnali v primerih, ko so se na drugem programu z oddajami prekrivali športni prenosi. Prednost bo dobila parlamentarna seja, oddaji Točka preloma in Odkrito pa bosta na sporedu ob približno 22.30, kar je tudi njun ponovitveni termin.

Ker smo po zakonu dolžni prenašati seje državnega zbora, pri športu pa smo tako ravnali zaradi podpisanih pogodb.

Če bi nas bilo na Televiziji Slovenija dvesto ali sto manj, bi lahko imeli v programu vsa ta tekmovanja. Evropske javne televizije za stroške dela v povprečju porabijo okoli 52 odstotkov vseh sredstev, Televizija Slovenija pa več kot 70 odstotkov. In zaradi tega ne moremo kupovati športnih pravic, za katere bomo v prihodnjem letu porabili na primer pet milijonov evrov in še vedno marsičesa ne bomo imeli.

Oddaj ne bi naštevala. Sem pa velika ljubiteljica dokumentarnega in igranega programa. Slednjega skoraj nimamo, kar je nedopustno, še posebej zato, ker je danes produkcija bistveno preprostejša.

V programski načrt je bilo vključenih 40 tovrstnih oddaj. Prav je, da imajo tudi taki, ki drugače mislijo, priložnost kaj povedati. Da bi bile te oddaje raznovrstne, smo se že pred časom dogovorili z Janezom Lombergarjem, da jih nekaj posname.

Ne da bi vedela. Sem pa brala, da je bil v igri za vodenje oddaje Studio City. Takšne navedbe so bile nekoliko nesramne.

Moj pogled na svet je prej levičarski kot desničarski, morda bolj liberalen. Kar nekaj nas je bilo, ki smo se konec osemdesetih let borili proti enoumju. Zato se mi zdi prav, da slišimo tudi kak drug pogled na svet.

Potem ko se je izpostavila v oddaji Dobro jutro, so jo gledalci vzljubili in so si jo zaželeli tudi v popoldanskem terminu. Ker poleti ni bilo nič novega na drugem programu, smo poizkusili še z eno izpovedno oddajo. Ugotovili smo, da je bil odziv gledalcev zelo dober. Zvezdana je zelo pozitivna oseba. Tudi z Manco Košir so se zdaj dogovorili, da bo pripravila avtorsko oddajo.

Informativni program potrebuje veliko znanja in strokovnosti. Čeprav nas je veliko, vemo še vedno premalo. Moramo biti verodostojni in hkrati zanimivi, to pa je težko. Več lahko dosežemo z avtorskim pristopom, dramaturgijo in dobrimi zgodbami. Strinjam se, da ne smemo zanemariti rejtingov, ker če nas nihče ne gleda, nas ni. Ampak gledanosti ne smemo doseči s plehkimi prijemi.

Mislite, da lahko sama sedaj v pol leta rešim vse, kar se je delalo narobe v zadnjih 25 letih? Radiotelevizija Slovenija bolj skrbi za zaposlene, program je na drugem mestu.

Vemo, kaj bi gledalci radi gledali. Vendar spreminjati, tudi programa in miselnosti, ni mogoče čez noč. Kot tudi nadaljevanke ne morete čez noč posneti.

Mladi gledajo resničnostne šove in telenovele. Kmetij in Velikega brata z vsebinskega vidika ne bomo imeli, moramo pa obliko resničnostnega šova ponuditi z drugačnimi vsebinami. To je vsekakor sodobni televizijski žanr, ki pa ga mi ne dohajamo.

Da. Lahko nas kritizirate, vendar pravico do resnice vendarle imamo.