Posledično je zgrešen vtis, da je bil katalizator političnega preobrata v odnosu do beguncev podoba utopljenega sirskega dečka Ajlana Kurdija. Z njim se pravzaprav prikriva, da je zahodna politika spet zajahala civilno družbo, se uspešno izmaknila ugotavljanju odgovornosti za begunsko nesrečo in se postavila za edinega rešitelja problema, ki ga je sproducirala v konkubinatu s tistimi, ki jim izredne razmere in ne trajnostni socialni razvoj prinašajo največje dobičke. Tragično je, da je to dogajanje vsevprek polepljeno z oznakami demokracije, čeprav gre za čisti fašizem. Dogovarjanje o kvotah je zelo očiten prikaz družbe, kjer so ljudje samo še (taboriščne) številke, in ugovori višegrajskih držav njeno fašizacijo samo potrjujejo, ko tem številkam dodajajo še pogoje, kakršen je na primer verska pripadnost. Ne gre pa spregledati, da je med glavnimi zagovornicami kvot nemška vlada, ki sicer kaže beguncem prijaznejši obraz, potihoma pa vidi v njih potencialne potrebne gastarbajterje.
A ostanimo pri beguncih. Z zgodovinskimi paralelami zamegljujemo pomemben vidik, namreč da je svet od druge svetovne vojne sem postal globalna vas in samo civilizacijsko obstal nekje med obema velikima morijama prejšnjega stoletja, čeprav se je zdelo, da je bila nadaljnja hladna vojna priprava za preskok na novo civilizacijsko raven in v konec (krvave) zgodovine. Sodobni begunci seveda tudi bežijo pred vojnami in drugim nasiljem, a v nasprotju z nekdanjimi ne bežijo od dejanskega sovražnika, ampak se pogosto zatekajo v njegovo naročje, kot redko omenjani ukrajinski v Rusijo in zdaj razvpiti bližnjevzhodni v Evropsko unijo, pri čemer ni znano, ali se prvi tega zavedajo, slednji pa to spoznavajo ob prvem koraku na evropska tla. Žal je tudi v medijskih analizah, ki se trudijo poiskati vzroke in ne le prikazovati posledic sedanje begunske krize, opaziti ameriško ponesrečeno vojaško »demokratizacijo« Iraka, pri kateri tudi velik del politikov EU ob izpostavljenem Tonyju Blairu ni brez masla na glavi. Bliže resnici pa je, da se je začela s Sarkozijevim petelinjenjem na evropskem gnojišču, ko je svojega predvolilnega donatorja Gadafija ne le pustil na cedilu, ampak ustvaril pogoje za njegov linč. Da za sekularnimi diktatorji v islamskem svetu prežijo verski skrajneži, ni novost, in če je še mogoče evropskim politikom spregledati nesposobnost predvidevanja dogodkov, jim nikakor ni mogoče oprostiti ponavljanja neumnosti, kar so storili v Siriji. Nekonsistentnost, s katero so mirno prešli prek ponovne uvedbe diktature v Egiptu, njihovo odgovornost samo še povečuje in zmedeni Obamovi zunanji politiki gre precejšna zahvala, da jih k njej nihče ne pokliče.
Civilna družba v Evropi se bo morala zbuditi in begunci, ki jo preplavljajo, so glasen alarm. Če ga bo le hotela slišati, naglušna zaradi resničnostnega šova, ki ga ji uprizarjajo politiki s hrupnimi izrednimi sestanki, katerih rezultati so, tako kot tudi v primeru evrske krize, za državljane Unije vse bolj pogubni. S kazanjem na male ajlane in povzdigovanjem prek facebooka zbrane druščine, ki beguncem izreka dobrodošlico, bomo nekega lepega dne iz tega virtualnega sveta, ki ga ustvarjajo vase zagledani teflonski evropski politiki, strmoglavili v realnega, ko bomo sami begunci, le da ne bo kam pobegniti. Kajti, kot rečeno, svet je postal globalna vas, iz katere za zdaj še ni umika, in s politiki, ki so si sprivatizirali demokracijo, da jim ni treba polagati računov za svoja dejanja, nismo daleč od tega. To pa ne pomeni, da se je treba enostavno predati usodi kot tisti nesrečniki, ki so zaradi obljubljenih gradov s svobodnim dihanjem v oblakih pomagali minirati zatohle koče na tleh. Prav zato poročevalci ob srečanjih z begunci prepoznavajo »tisti srednji sloj, ki ni nagnjen k ekstremizmu, je primerno izobražen in se pripravljen integrirati v (novo) družbo«. In je bil seveda tiho, kot je tudi naš evropski srednji razred, še zavit v varnem zavetju pred vojnimi viharji, a že za bodečo žico, nezavedajoč se, da si sam gradi koncentracijsko taborišče.
