Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil v sredo v svojem govoru jasen: potrebujemo takojšnje ukrepe za rešitev begunske krize. Zamisli, ki jih je predstavil, pa so zdaj pred vrsto političnih preizkušenj in praktičnih dilem. Predvsem to velja za predlog premestitve 160.000 beguncev iz najbolj obremenjenih Italije, Grčije in Madžarske v druge članice EU, od katerih bi jih vsaka morala sprejeti določeno število (kvoto).
Junija je podobna zamisel o obveznih kvotah za premestitev 40.000 beguncev padla v vodo. Namesto tega so sprejeli odločitev o prostovoljnih kvotah. V evropski komisiji pravijo, da pričakujejo potrditev predloga o obveznih kvotah, in sicer na izrednem zasedanju notranjih ministrov držav članic, ki bo v ponedeljek. Predlogu res kaže bolje kot junija, kajti Španija, ki mu je zelo nasprotovala, je zdaj pripravljena sprejeti svojo kvoto, stališča mehčajo tudi Poljska in baltske države.
Za sprejetje predloga bo v svetu notranjih ministrov potrebna kvalificirana večina (55 odstotkov glasujočih držav z vsaj 65 odstotki prebivalcev), medtem ko predlog lahko zablokira manjšina vsaj štirih držav s skupno več kot 35 odstotki prebivalstva. »Predlog bo sprejet, ker se bo sprejemal s kvalificirano večino,« ocenjuje Demetrios G. Papademetriu, predsednik evropskega Inštituta za migracijsko politiko, a dodaja: »Predlog je minimum tega, kar je treba storiti. Če ne bomo zmanjšali števila ljudi, ki iz različnih razlogov prihajajo v Evropo, pa ne bo pomagala nobena formula.«
Neljuba prisila?
Vendarle v svetu EU vedno težijo k sprejemanju odločitev s soglasjem. Če bodo zlasti Madžarska, Slovaška, Češka in Romunija vztrajale pri svojem nasprotovanju obveznim kvotam, se torej lahko zgodi, da bi jih EU morala vanje prisiliti (že junija se je debata največ vrtela okoli besede »obvezna« kvota). To se ne zdi modro niti politično, saj lahko povzroči trenja in težave pri odločitvah, pri katerih mora biti EU soglasna. Zato je pričakovati iskanje kompromisa, ki pa bi lahko pomenil rahljanje Junckerjevega predloga.
Dileme s premeščanjem
Junckerjev predlog o premestitvi pa odpira tudi druga vprašanja: kako bo EU določila, v katero članico bo premestila katerega begunca, če je pričakovati, da jih bo večina želela v Nemčijo, Švedsko ali Beneluks, in kako bodo preostale članice EU zapolnile svoje kvote? Zamisel je namreč takšna, da mora begunec ostati v državi, ki ga bo sprejela, in ne bo smel bivati v kakšni drugi. Elspeth Guild iz bruseljskega Centra za evropske politične študije pravi, da si prosilci za azil nikakor ne želijo ostati v tistih (preobremenjenih) državah EU, kjer z njimi ravnajo slabo, nimajo sprejemnih centrov in kjer ne smejo delati ter podpirati svoje družine, zato bodo mnogi želeli oditi.
Papademetriu pa ocenjuje, da je vprašanje premeščanja beguncev eno najzapletenejših na mizi. »Premeščanje beguncev proti njihovi volji ne more biti uspešno, če EU ne bo pripravljena uporabiti različnih oblik prisile (zmanjšanje ugodnosti, grožnja s preklicem dovoljenja za bivanje in podobno). Da bi to storila, je zelo malo verjetno, pa tudi smisla ne bi imelo ne z vidika stroškov ne z vidika želje po vključevanju beguncev v družbo,« pravi. Po njegovem mnenju bo z vidika vključevanja v družbo pač treba gledati, v kateri državi so družinski člani begunca, kjer je že več pripadnikov njegove etnične skupnosti in religije, kar tudi povečuje možnost zaposlitve. Glede stroškov preselitve pa bo glede na to, da jih bo kril sklad EU, ceneje preseljevati begunce v države, kjer so nižji tudi običajni stroški.
