Naša predvidevanja in želje so bile, da bi občina v Postojnski jami pridobila kontrolni lastniški delež. Velika večina koncesijskega denarja se vrača postojnski in pivški občini, namenjen je turizmu in okolju. Če vezi med turističnim generatorjem in infrastrukturo ni, smo na nasprotnih bregovih.« S temi besedami je Marjan Batagelj, poslovnež, ki si je ime ustvaril s prodajo sesalnikov, julija 2010 javno utemeljil, zakaj bi morala postojnska občina v družbi Turizem Kras, ki upravlja Postojnsko jamo, imeti kontrolni, torej najmanj četrtinski lastniški delež. Pet let po nakupu Batagelj in postojnska občina stojita na različnih bregovih. Nekdanji zavezniki so se spremenili v sovražnike.
Simbiozo javnega in zasebnega končal denar
Zakaj je simbioza zasebnega in javnega v Postojni končala nekje v globinah ene največjih slovenskih turističnih znamenitosti? Odgovor je jasen – gre za denar. A najprej se vrnimo v leto 2010. Takrat je Batagelj za nakup Turizma Kras od takrat že hirajočega Istrabenza, ki ga je vrsto let vodil še en Postojnčan, Igor Bavčar, plačal 12,4 milijona evrov. Takoj po nakupu je Batagelj 25 odstotkov delnic družbe, ki jo je preimenoval v Postojnsko jamo, za dobre tri milijone evrov prodal občini, ki jo je takrat vodil Jernej Verbič. Denar za partnerstvo z Batageljem so na občini dobili takoj za italijansko mejo – v Zadružni kraški banki Opčine, pri kateri je občinsko podjetje Postojna turizem najelo posojilo. Pet let zatem je pečanje z Batageljem do tal zatreslo zabetonirana politična razmerja v občini. Štirje občinski svetniki SMC in podžupan Branko Milharčič so pred dnevi odstopili. Krivca za razprtije vidijo v ravnanju župana Igorja Maretiča, ki je na lanskih lokalnih volitvah za nekaj glasov porazil Verbiča. Tudi še vedno najvplivnejši politik iz Postojne Zvonko Černač je očitno pozabil, da je bil v času sklepanja kupčije podžupan. Zdaj zahteva, da bi morala občina svoj paket delnic Postojnske jame prenesti neposredno na občino.
Jabolko spora so dividende. Odkar sta Batagelj in občinska družba prevzela Postojnsko jamo, je ta za izplačilo dividend vsako leto namenjala od 10 do 20 odstotkov čistih dobičkov. Skupaj okrog 1,1 milijona evrov. Vse do letos, ko se je Batagelj odločil celoten bilančni dobiček v višini enajstih milijonov evrov ohraniti v družbi. Četudi Batagelj razlaga, da ni tajkun, ki bi podjetje izčrpaval z zajetnimi dividendami, in da denar raje vlaga v obnovo hotela, je jedro zgodbe drugje. Batagelj bi namreč del dobičkov – 3,2 milijona evrov – raje namenil za nakup lastnih delnic. To postavlja njegove besede v drugačno, pravzaprav tajkunsko luč.
Od načrtovanih nakupov lastnih delnic bi namreč imel lahko korist le Batagelj. Če občina ne želi, da bi se njen lastniški delež znižal pod kontrolnega, kar ji omogoča vpliv na najpomembnejše odločitve, Postojnski jami ne more prodati svojih delnic. Po drugi strani je za Batagelja vseeno, če tako kot zdaj obvladuje skoraj tri četrtine delnic Postojnske jame ali pa če ima v lasti malenkost več kot 50 odstotkov delnic. Po zaključku operacije lastne delnice, ko bi jih Postojnska jama umaknila, bi se Batagelj & Co. lastniški delež znižal na okrog 72 odstotkov, občini pa zvišal na 28 odstotkov. Medtem ko bi pri izplačilu dividend imela koristi oba lastnika družbe, bi kupovanje lastnih delnic pomenilo korist v višini 3,2 milijona evrov edino za Batagelja. Tovrsten manever predstavlja klasičen način izčrpavanja družbe, značilen za tajkune. Z razširitvijo dnevnega reda ponedeljkove skupščine Postojnske jame, ki jo je Batagelj sklical zaradi zakonske obveze o delitvi minimalnega dobička v višini slabih 57.000 evrov, je občina zahtevala, da se sklep o kupovanju lastnih delnic razveljavi.
Od sesalnikov in nepremičnin do jame
Na obtok denarja se Batagelj dobro spozna. V športu je sprevidel, da po trdem delu pridejo rezultati. V rosnih letih je treniral košarko, nato presedlal v balinanje in leta 1979 postal svetovni podprvak. Pod njegovim vodstvom so se prihodki od prodaje Postojnske jame od leta 2010, ko so znašali slabih deset milijonov evrov, do lanskega leta zvišali na več kot 16 milijonov evrov. Leta 1989 diplomirani geograf se je poučevanja na postojnski srednji gozdarski šoli hitro naveličal. Med prvimi Slovenci je leta 1990 ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s preprodajo sesalnikov s patentiranim vodnim filtrom. Zanj jih je izdelovala italijanska družba Gisowatt. V spektakularni akciji italijanskih kriminalistov sta bila lastnika Gisowatta, brata Sozzi, med drugim zaradi sodelovanja s kalabrijsko kriminalno združbo 'Ndrangheto, lani aretirana, letos pa obsojena. Batagelj je dejal, da so ga o aretaciji Sozzijev obvestili poslovni partnerji. Ker družba ni razvijala novih izdelkov in dobavljala rezervnih delov, je z Gisowattom prenehal sodelovati že tri leta pred aretacijami, je dodal.
Dobičkonosni preprodaji sesalcev so sledili nepremičninski posli. V Postojni je Batagelj zgradil sosesko z okrog 200 stanovanji. Med prvimi je že pred približno desetletjem začel ponujati možnost najema stanovanja s kasnejšim odkupom. Batageljeve ambicije pa so še naraščale. V letu 2008 se je zanimal za nakup Javorja, vendar lastniki njegove ponudbe zaradi prenizke cene niso sprejeli. Nato se je ponudila nakupna priložnost za Postojnsko jamo. Medtem ko je leta 2000 prejel nagrado GZS za posebne podjetniške in gospodarske dosežke, je od Obrtne zbornice Slovenije leta 2011 prejel priznanje podjetniškega vzora. Od lani predseduje združenju Slovenian business club, ki združuje najboljše slovenske podjetnike.
Če bi za Batagelja lahko rekli, da ima izjemen občutek za posle, se zdi, da še ni spoznal, da višje se vzpenjaš, bolj moraš biti družbeno odgovoren. Razprtije z občino, ki mu je z nakupom četrtinskega lastniškega deleža »prihranila« tri milijone evrov, niso njegov edini spodrsljaj. Postojnska jama, ki jo uspešno trži, je naravna renta. To pomeni, da njene koristi lahko uživa celotna okolica. Toda pred časom je Batagelj izjavil, da bi moral gostinec ali lastnik prenočišč, ki bi želel turiste pri Postojnski jami seznaniti s svojo ponudbo, družbi Postojnska jama plačati. Erazmovega viteškega turnirja, ene najstarejših in prepoznavnih srednjeveških prireditev, ne prirejajo več. Batagelj je zatrdil, da odsotnosti prireditve niso botrovali dobičkonosni, temveč varnostni motivi. Vodja izobraževanja pri Jamarski zvezi Slovenije Aleš Stražar je dejal, da Postojnska jama za slovensko jamarstvo predstavlja nekakšen inštitut. Kljub temu ni zaznal, da bi družba za razvoj jamarstva namenila omembe vredna sredstva. Po njegovem prepričanju bi več kot Batagelj doniral kakšen tujec, če bi Postojnsko jamo dobil v upravljanje. Zato se zastavlja vprašanje, ali lokalna in širša skupnost res ne bi imeli večje koristi, če bi največjo slovensko turistično znamenitost pred petimi leti v upravljanje dobili tujci.
