»Na startu sem se iz tretje startne vrste prebila v ospredje. Žal so kmalu za tem pred mano padle in še od zadaj so se zabile vame. Znova sem bila skoraj na začelju. Prehitevala sem, a kaj, ko se je na ozkih stezicah kolona velikokrat ustavila. Porabila sem veliko energije, da sem se prerinila na rob deseterice. V zaključku so mi pošle moči. Borila sem se, a več ni šlo. Želela sem več. Mislim, da je bila ključna prilagojenost na veliko nadmorsko višino. Brez višinskih priprav s Tanjo nisva bili konkurenčni najboljšim,« je sobotni nastop na 26. svetovnega prvenstva v gorskem kolesarstvu v Andori opisala Blaža Klemenčič, v cilju petnajsta z zaostankom skoraj osmih minut (+ 7:58) za najboljšo kolesarko sveta Pauline Ferrand Prevot. Razočaranja ni tajila niti Tanja Žakelj, osemnajsta v cilju (+ 9:36).
Gorskega turističnega središča Vallnord ne bosta ohranili v svetlem spominu. »Razočaranje me počasi mineva. Že pred začetkom sem imela mešane občutke. Glede na pripravljenost na treningih sem upala, da bom bolj konkurenčna. Poskušala sem iti zraven. Žal, toliko sem zmogla izvleči iz sebe. Nimam si česa očitati,« se je skušala sprijazniti Tanja Žakelj. »Zdaj vem, da brez priprave na tako visoko nadmorsko višino ne gre,« je ugotovila. To je bila osrednja tema po nastopu. Če sta na zadnji in najpomembnejši dirki sezone obe upali na odmevnejše dosežke, lani sta končali na četrtem in petem mestu, pa se je realnost odrazila v bojazni, ki sta jo obe z mešanimi občutki izpostavljali že pred startom. Brez višinskih priprav za prizorišče 2000 metrov visoko nista imeli nobenih možnosti. »Meni nastopi na veliki nadmorski višini nikoli niso posebej dobro uspevali, vseeno sem želela iztržiti čim več. Je pa jasno, da so spredaj tiste, ki so se pripravile na to. Tudi nekatere, ki so v sezoni pokazale manj. Presenečenje zame je Ukrajinka Jana Belomojna. V naši reprezentanci možnosti, da bi odšli na višinske priprave, sploh ni bilo. Tak sistem imamo, tako smo se odločili,« je Žakljeva, ki ostaja z mavričnimi majicami v mlajših kategorijah, očitala med vrsticami.
Klemenčičeva je med članicami nanizala že deveto uvrstitev med petnajsterico na svetovnih prvenstvih. »Vem, da nisem edina, ki ji ni šlo optimalno. Z Anniko Langvad, zmagovalko zadnje dirke v Val di Sole, sva imeli napet dvoboj v finišu. Dobila sem ga, a to so male sladkosti. Tudi Jolanda Neff (zmagovalka svetovnega pokala, op. p.) je bila le deveta. Spredaj so tiste, ki so imele močne noge. Prevotova in Kalentijeva pričakovano. Druge posebne filozofije v krosu tako ni, naj še toliko govorimo o zahtevnih spustih, padcih. Brez močnih nog ni uspeha,« je poudarila, posebej pohvalila spremljevalno ekipo, a brez govora o pripravah ni šlo. »S Tanjo sva bili med redkimi, ki se za prizorišče v Andori niso pripravljale v gorah. S številnimi sem govorila. Večina je izkoristila termin v avgustu po prihodu z dirk v Kanadi in ZDA. Za naju na kolesarski zvezi za to ni bilo denarja. Sicer so bile obljube, a po prvenstvu to nič ne šteje. Sama se tolažim s tem, da bo svetovno prvenstvo prihodnje leto v češkem Novem mestu na normalni nadmorski višini. S sezono ob vseh težavah z boleznijo in poškodbami niti ne smem biti razočarana. Imam uvrstitve med deset v pokalu in kolajno z evropskega prvenstva. In nekaj močnih mednarodnih dirk me še čaka. Tudi glede kvote za olimpijske igre ne bi smela imeti težav,« se je razgovorila starejša Klemenčičeva, ki je na svetovnem prvenstvu nastopila že pred 17 leti in končala kot 13. med mladinkami.
Tanja Žakelj, ki jo je na prizorišču v Pirenejih znova spremljala živahna petdesetčlanska navijaška skupina sovaščanov iz Ledin, se je po nastopu pogovorila s trenerjem Samom Rauterjem in misli usmerila v prihodnost. Ni se tolažila s tem, da so bile ob bližnjem 27. rojstnem dnevu pred njo uvrščene le štiri mlajše, dve triindvajsetletnici s kolajno: »Pomembnih dirk je konec. Čaka me še nekaj domačih, da se oddolžim za podporo, in morda nastop na ugledni dirki v Riu. Za mano je skromnejša sezona. To moram sprejeti in prespati ter se za naslednjo poskušati bolje pripraviti.«
Vallnord si bo za večno zapomnila francoska svetlolaska Pauline Ferrand Prevot. Uspel ji je zgodovinski veliki kolesarski trojček. Je lanska svetovna prvakinja s cestne dirke, ciklokrosa za 2015 in zdaj še olimpijskega krosa. »Zelo sem želela ta naslov. Zahvaliti se moram osebju francoske zveze, da so verjeli v moj uspeh in mi ponudili vso podporo,« se je smejala svetlolaska, ki je kot druga končala tudi »slovenski« Giro Rosa.
