Glede nastopa v Andori ne gre za manjšo pomanjkljivost. Pripravljenost za nastop na veliki nadmorski višini 2000 metrov je osnova. Slovenska reprezentanca je bila med redkimi brez višinskih priprav. Bolj ko ne sta se pomanjkljivosti začeli zavedati šele v tednu pred nastopom, ko sta v pogovorih s tekmicami ugotovili, da sta izjemi. Težave in učinek višine je reprezentanca skušala ublažiti z bivanjem v nižini v času prvenstva, a je bila to le poteza, ki ni naredila še večje škode. Tanja Žakelj pove, da opcije za višinske priprave za reprezentančni nastop ni bilo. Še bolj daje misliti njen stavek, da niso le tekmovalke zato, da razmišljajo. Selektor reprezentance v krosu Robert Pintarič prek svoje tekmovalke Blaže Klemenčič jasno razloži osnovni problem – ni denarja, ni priprav. In s prstom pokaže na vodstvo KZS.
Dejstvo je, da je bila zahtevnost nastopa v Andori prezrta in vnaprej prepuščena pristopu »bo že kako«. Tak je tudi sicer pristop do gorskega kolesarstva in najboljših kolesark, ki ga ima KZS. Če je problem denar, bi vseeno za organizirano panogo (ali klub) morala biti najmanjša težava omogočiti teden ali dva namenskih priprav v gorah. Še posebno, če bi v letih ali mesecih debelih kur in zlatih jajc naredili nekaj za promocijo. Kakšen od pokroviteljev bi se nemara sam ponudil za namenske priprave. Če se najde denar tudi za povsem obskurne izzive, ki jih je videti zunaj kolesarstva, bi tudi KZS z jasno vizijo in dodelanim pristopom hitro našlo rešitev. Če bi bil problem denar. Pa ni.
