Glavna planinska sezona se izteka, julij in avgust sta zaradi lepega vremena poskrbela za rekorden obisk naših gora. Kljub najrazličnejšim preventivnim akcijam pa je statistika neusmiljeno kruta: v gorah je umrlo že 30 ljudi, enajst več kot v enakem času lani.
Gorski reševalci so posredovali do zdaj že v 331 akcijah. Največkrat, kar 60-krat, na območju Tolmina, kjer so adrenalinski športi znova pomenili tudi neprestano ukrepanje reševalcev. V Bohinju so našteli že 38 akcij reševalcev, v Mojstrani 31. Domala vsaka akcija rešuje človeška življenja, mnoge pa opozarjajo tudi na nespametna ravnanja planincev, ki na koncu pomenijo tveganja zanje in tiste, ki jih rešujejo.
V gore v sandalih
Bizarne, na prvi pogled kar neverjetne zgodbe reševalcev GRZS (Gorska reševalna zveza Slovenije) razgaljajo tudi odnos do te službe, ki s prostovoljstvom in obenem profesionalno usposobljenostjo ter človeško požrtvovalnostjo že desetletja rešuje življenja. Robert Kralj je policist in gorski reševalec letalec, ki je svoje življenje (kot številni drugi) že velikokrat izpostavil za druge. Letošnji dogodek s Kanina pa je bil tudi zanj kaplja čez rob: »Obveščeni smo bili, da sta se dva zaplezala na Kaninu. Na pot je šla reševalna ekipa s helikopterjem. Iskali smo ju, a ju ni bilo nikjer. Dohitelo nas je obvestilo, da sta že nekje na vrhu. Ko smo prileteli tja in sem skočil iz helikopterja, sem ju vprašal, ali sta klicala na pomoč. Potrdila sta. Glede na to, da sta bila čila in zdrava, sem vprašal, čemu. Vode nama je zmanjkalo, je bil njun odgovor.« Kaj bi se zgodilo, če bi nekje dejansko nekdo potreboval nujno pomoč in je ne bi dobil pravočasno?
Znan je tudi primer belgijskih tabornikov, ki so za cilj izbrali Mangart in na pot v gore odšli v sandalih in kratkih hlačah. Ko so se razmere v gorah spremenile, bi bilo to skoraj usodno in gručo so reševali seveda policisti reševalci. Zanimivost: to je ena redkih akcij, po kateri so nespametni pohodniki morali plačati tudi ustrezno kazen oziroma stroške reševanja.
Gorski reševalci so že doživeli tudi jezni izbruh planinca, ki se je zaplezal ali je zašel, vsekakor pa je bil potreben pomoči. Ko so ga vprašali po podatkih, se je razburil. Kajti izkazalo se je, da je bil uradno v službi oziroma na službeni poti, dejansko pa jo je mahnil v hribe. Alkoholizirani planinci pa znajo biti do svojih reševalcev najbolj nesramni.
Neumnost plačajo redki
Takih in podobnih doživetij je veliko na sleherni od 17 postaj oziroma društev Gorske reševalne zveze Slovenije. Predsednik komisije za informiranje Matjaž Šerkezi nam je pojasnil, da so gorski reševalci neprijetno presenečeni, kadar njihovi nasveti niso dobro sprejeti oziroma se planinci nanje požvižgajo in kljub jasnim razlogom proti rinejo na take preizkušnje v naših gorah, ki jim več kot očitno niso kos: »Reševalci so in bodo pomagali vsem, ki so pomoči potrebni, a mnogo akcij bi se dalo z razumnim ravnanjem in dobro opremo preprečiti.« Bizarni dogodki so sicer v manjšini, a razgaljajo resnico, da smo Slovenci nedvomno planinski narod v dobrem in slabem pomenu te oznake.
Igor Potočnik, predsednik GRZS, je povedal, da so v zadnjih 15 letih vsaj petkrat skušali tudi s predpisi urediti, da bi neodgovorni udeleženci reševalnih akcij plačali stroške reševanja, a zakonsko to pri nas ni urejeno. Uprava za zaščito in reševanje je že nekajkrat zaradi takih akcij iskala nadomestilo za stroške reševanja, ker naj bi prišlo do hude malomarnosti, kar je osnova za tak postopek: »Večinoma so zadeve padle na sodišču, ker nimamo urejene zakonodaje na tem področju. Očitke o hudi malomarnosti planincev je pač težko dokazati!«
