Evropsko prvenstvo v košarki: Šport je v Zagrebu poslal sporočilo politiki

Še dobro, da je bila politika na tribunah

Rdeče-bele kocke in zeleni Triglav sta zadnje ure pred tekmo preživela v objemu. Številni slovenski navijači, ki so bili bolj bučni in zabave željni, so »kdor ne skače, ni Sloven'c« vpili že pred tekmo v gigantskem trgovskem centru, ki se malodane drži dvorane. Gostinci in lastniki drugih lokalov so si meli roke. Pravi podvig je uspel tistim, ki so si priborili prosto mizo v baru ali restavraciji, medtem ko so kune iz denarnic letele v blagajne. Poslovni model, združitev športnih dogodkov in siceršnjega potrošništva, je v Zagrebu očitno uspel. V ljubljanskih Stožicah, kjer poleg dvorane in stadiona ni ničesar drugega, ne. A to ima tudi dobro plat: medtem ko v Zagrebu svetleči napisi hipnotizirajo kupce, da hitro sežejo po denarnici za stvar, ki je verjetno ne potrebujejo, so Stožice, čeravno je bilo drugače načrtovano, zaenkrat namenjene le športu. Ta pa je v soboto presegel politiko. In še dobro, da je bila politika na tribunah. Morda se bo iz te tekme česa naučila. Sporočilo je zagotovo dobila.

Kolinda Grabar Kitarović (v družbi mame Dražena Petrovića), Zoran Milanović in Miro Cerar so lahko uživali v borbeni igri. Tako borbeni, da je hrvaški reprezentant Bojan Bogdanović doživel lažji pretres možganov. A se je zaključilo vse tam, na parketu in pri poštenem športnem boju, medtem ko so na koncu slovenski in hrvaški navijači celo skupaj navijali. Prej je dvakrat precej pozornosti požel uradni napovedovalec. Najprej, ker je med tem, ko so slovenski reprezentanti izvajali proste mete, tulil v mikrofon. A je kmalu, domnevno ob protestu slovenskega tabora, prenehal. Da so ga navijaška čustva ponesla, mu ne bomo zamerili. Po tem je poskrbel za novost na sosedskih tekmah, začel je spodbujati slovenske navijače. »Kdor ne skače, ni Sloven'c,« jih je podžgal. Poslušali so ga. Pa še kako. Tako so skakali, da se je novinarska tribuna tresla, zvok je bil predirljiv, harmonike, ki so jo imeli navijači s seboj, pa zato ni bilo mogoče slišati. Nad podporo so bili navdušeni tudi košarkarji. Čeprav so izgubili, so slovenski reprezentanti doživeli ovacije. Po tekmi so še nekaj minut stali na parketu in se zahvaljevali. Nato jih je čakal visoki obisk. V njihovo garderobo je prišel premier Miro Cerar, ki je bil eden od 14.000 navijačev. Zbralo bi se jih še več, če bi bilo prostora v dvorani več. Črni trg je bil živ. Šest slovenskih navijačev je povedalo, da so pripravljeni plačati sto evrov za vstopnico. Ni bilo treba seči tako globoko v žep. Nekdo nam je dejal, da je za enega slabših sedežev, ki stanejo deset, odštel štirideset evrov. Ljubezen do športa je včasih močnejša od racionalnosti. Nekdo drug, hrvaški ljubitelj košarke, ni bil pripravljen plačati toliko. Pritoževal se je, ker niti prek zvez ni mogel do vstopnice. »Moj prijatelj je naš reprezentant Marko Tomas, pa mi je niti on ni mogel priskrbeti,« je dejal, preden se je podal v lov za dragocenim koščkom papirja.

Tekmo si je z zanimanjem ogledala hrvaška košarkarska srenja. Dino Rađa, Žan Tabak, Emilio Kovačić, Damir Markota, Nikša Prkačin, Krešimir Lončar, Gordan Giriček, Ivo Sunara in številni drugi so lahko uživali. In tudi nekdaj najboljši rokometaš na svetu Ivano Balić. »Slovenija je dobro začela, naši so bili živčni, a so se zelo borili. Slovenci so zgrešili nekatere odprte mete. Če bi jih zadeli, bi bilo Hrvaški težje. Vzdušje je bilo odlično, to je reklama za šport. Prav je, da med sosedi ni napetosti. Vsak naj še naprej navija za svojo ekipo. To je bilo super,« je dejal Ivano Balić in dodal, da zdaj, ko je v rokometnem pokoju, uživa. Na morju, v spremljanju športa (le nogomet mu ni najbolj pri srcu). »Letos sem bil prvič v avgustu na morju,« je dejal, preden se je posvetil primerjavi med rokometom in košarko. »Kolikor sta si športa podobna, sta tudi različna. Pri nas se bolj iskri, saj je dovoljen kontakt, v košarki pa po nikomer ne smeš udarjati. Včasih mi je bolj všeč eno, včasih drugo,« se je nasmehnil, preden je nakazal, kakšen bi bil lahko recept za uspeh slovenske reprezentance: »Košarka je moštven šport. Če so posamezniki slabši, to lahko nadoknadiš z ekipnim delom, s taktiko, borbenostjo. Na ta način lahko premagaš boljšo ekipo.«

Da je tekmo odločila individualna kakovost, se je strinjal Stojko Vranković, član hrvaškega sanjskega moštva iz leta 1992. »Slovenija je igrala agresivno v obrambi, v zadnji četrtini je imela težave z metom. Strinjam se, da Slovenija nima več veliko zvenečih imen. Nekateri manjkajo, kot je Goran Dragić. Če bi igral on, bi videli povsem drugačno Slovenijo,« je dodal eden najboljših prijateljev pokojnega Dražena Petrovića, košarkarskega Mozarta. Kaj pa napoveduje Hrvaški in Sloveniji v nadaljevanju prvenstva? »Hrvaška lahko pride daleč, Slovenije pa do zdaj nisem veliko spremljal. Ampak na prvi tekmi je pokazala, da se lahko kosa z vsako reprezentanco. Razen meta v zadnji četrtini so vse opravili korektno.«

Študent krepi vezi med državama

Medtem ko sta tudi Balić in Vranković uživala v košarki in prijateljskem vzdušju, so bili prvi dan prvenstva med najbolj srečnimi Nizozemci, ki so prvič po 28 letih zmagali na evropskem prvenstvu. Slabše volje so bili Gruzijci, ki so ostali brez načrtovane zmage. Eden glavnih zvezdnikov Viktor Sanikidze se je pritoževal nad taktiko selektorja Igorja Kokoškova, ki ga kritizirajo tudi mediji. Novinar in aktivist za svobodo Abhazije Tengiz Pačkoria (več o njegovi zgodbi v naslednjih dneh, op. p.) je prav tako negodoval nad selektorjem, ki naj ne bi ponudil dovolj priložnosti mladim košarkarjem, medtem ko je nekaj sto Gruzijcev sklonjenih glav zapuščalo dvorano.

Med njimi je bil tudi dvajsetletni Giorgi Vardišvili, ki živi v Sloveniji in se uči za pilota. Ob njegovi zgodbi smo se spet vrnili k prijateljstvu, ki ga lahko spodbudi šport. Giorgi je Sanikidzejev daljni sorodnik, njegov svak Rezo Atanelišvili pa je nekoč igral košarko za Slovan. Slovensko-gruzijsko prijateljstvo so v zadnjih dvajsetih letih poglabljali ravno košarkarji (Vladimer Stepania, Vladimer Boisa, Manučar Markoišvili…), v časih prejšnje države sta bili pobrateni glavni mesti Ljubljana in Tbilisi, v Ljubljani imamo Tbilisijsko, v Tbilisiju Ljubljansko ulico. Giorgi Vardišvili je naslednji mladi mož, ki želi krepiti vezi med državama. »Kot vsak Gruzijec imam rad gore. Zato živim v Škofji Loki in poznam skoraj vsa imena okoliških vrhov. Imam precej slovenskih prijateljev. Ko se je pred kratkim moja sestra poročila, sta bila dva na poroki pri nas v Gruziji, tako da sem bil tudi takrat v slovenskem okolju,« se je zasmejal zgovorni mladenič, ki se zaradi slabega začetka gruzijske reprezentance proti Nizozemski ni pretirano sekiral. »Gruzijski pregovor pravi: pomlad bo prišla tudi v našo ulico. Ne vem, kdaj bo prišla, a bo prišla,« je dejal. Na pomlad tudi po včerajšnji tekmi s Slovenijo v gruzijski ulici še čakajo.