Ekonomija se s svojim besednjakom, metaforami in načinom razmišljanja zažira v vse pore našega življenja. Nosi veliko simbolno težo in postaja malodane eshatološki cilj človekovega življenja. Ne nazadnje so se v zadnjih letih z njo, kot smo videli, žal precej neuspešno, ukvarjali prav ljudje, ki naj bi predstavljali vez med »nedojemljivo resnico«, »negibnim gibalcem«, »absolutom«, »utelešenjem neskončne ljubezni« (ne, z naštetim ne mislim evra) in navadnimi ljudmi. Kot da je dandanes še edino ekonomija tista, ki življenju prinaša… no, dodano vrednost.
Bojim se, da ni daleč dan, ko se bodo zaljubljenci sprehajali po dišečem popoldanskem Tivoliju, golobi bodo grleli, a jih pari v svoji zamaknjenosti ne bodo opazili. Iz kavarne ob ribniku bodo prihajali šumi lahkotnih pogovorov in rahlega cingljanja kavnih skodelic in mladci se bodo zazirali v oči mladenkam rekoč: »Veš, sem dolgo razmišljal, zelo zelo rad sem s tabo in… veš… sem razmišljal… danes sem sam doma, oče in mama sta šla na morje in… če bi šla mogoče k meni in bi mi ti dovolila, da na tebi izvršim, khm… skrben pregled in potem celo izvedeva… združitev najinih ekonomskih subjektov…?« Plosk! Klofuta bi bila seveda utemeljen odziv spodobne hčerinske družbe na tako vulgarno prevzemno ponudbo. Po drugi strani, če bi bila seznanjena s petdesetimi odtenki sive ekonomije, bi nemara celo sama podala kak zavezujoč predlog.
Leta in leta poslušamo ekonomiste, da se borimo za en sam svetel cilj, ki mu moramo posvetiti vse delovne napore, ga gledati z naklonjenostjo, pravzaprav z zamaknjenostjo, saj je umeščen nekam v nedoločno prihodnost. Pa ne samo to, tudi prosti čas mu je treba posvetiti, saj tudi »delo na sebi« pripomore k večji učinkovitosti na delovnem mestu. Še celo uničenje narave ali posameznikovega zdravja je, kar se tega cilja tiče, le manjši… stranski produkt. Cilju se reče: gospodarska rast.
Svobodni človek lahko seveda končni smoter išče marsikje, a gospodarska rast nekako ne bi bila moja osebna prva izbira. Tudi zato o ekonomiji ne pišem najraje. A po drugi strani, kot dobro vemo, je ekonomija vendarle »preresna stvar, da bi jo prepuščali le ekonomistom«. Potem se namreč zgodi, da gospodarska rast končno, po dolgih letih ekonomske depresije, pokuka v državo. In ne samo pokuka. Po podatkih Statističnega urada Slovenije naš bruto domači proizvod že šest četrtletij zapored raste hitreje od povprečja v EU. V prvem četrtletju letos naj bi bil za tri odstotke višji kot lani. Ampak!
Hitro nas potem poučijo, da je vse res, ampak da povečanje gospodarske rasti vodi v povečanje plač, kar pa da je… slabo! Sploh pa, da dotična gospodarska rast ni »prava«.
Če so se dandanašnji teologi obrnili v investicijske vode (Ecce euro?), so mogoče ekonomisti postali sodobni filozofi? In je, na primer, gospodarska rast, ki jo zaznamo s čutili, le bleda senca iz Platonove votline, saj »prava« gospodarska rast očitno lebdi le v svetu idej. Ali nemara gospodarska rast deluje po logiki Ahila in želve: če jo hočemo ujeti, se ji moramo najprej približati za polovico, a medtem se cilj seveda tudi že malo premakne. Zopet jo skušamo ujeti, priti do pol poti, a cilj se nam izmika… v neskončnost. Neskončnost pa je razmeroma daleč in kot je rekel že (no, ekonomist) John Maynard Keynes: »Na dolgi rok smo vsi mrtvi.«
Ali pa se sodobni ekonomisti zgledujejo po trubadurski liriki. Le da mesto nedosegljive, daljne in v mnogih primerih nikoli videne dame, ki so ji poeti pisali verze, danes zaseda »prava« gospodarska rast. In je tista mala sprotna rast le »odišavljeni robček«, ki so ga ženske včasih vrgle pesnikom za navdih. Kot pa so vedeli že v srednjeveškem pesništvu, je želja po izbranki v takšnih pesmih nujno neuresničljiva. In takšna mora biti, saj bi bilo ob izpolnitvi želje takoj konec pesmi (in poezije). Zdi se, da je z gospodarsko rastjo podobno.
Največji problem pa pravzaprav ni v tem, kako si ekonomijo poskušamo razlagati laiki, ampak to, da si o ekonomiji niso enotni niti ekonomisti. Eni pravijo, da je zdaj sploh nujno še naprej varčevati, drugi menijo ravno nasprotno, da je brez dvoma prava rešitev povečanje plač, saj bodo ljudje tako več porabljali in spodbujali… gospodarsko rast. In krog je sklenjen: naše življenje je namenjeno gospodarski rasti in ne obrnjeno.
Kakor koli. Da se vrnem k začetnemu problemu, kljub vsemu bi sam ekonomijo raje prepustil ekonomistom, da se ne bi res preveč navadil izrazoslovja in se kdaj v prihodnosti zazrl dekletu v oči ter ji dahnil: »Poletja je konec, a tvoje oči so modre kot… varna naložba.«
