Velike suše so prizadevale afriški rog vedno znova, pred veliko katastrofo med letoma 1983 in 1985 so ostre podnebne razmere leta 1981 žitni pridelek korenito oklestile. Že takrat se je humanitarna pomoč Zahoda v Etiopijo stekala počasi in v majhnih odmerkih. Razlog za zadržanost se dve leti pozneje ni spremenil. Ko je afriški rog prizadelo še eno sušno spomladansko obdobje, boren pridelek pa so dodatno načele bolezni, je že marca postalo jasno, da bo Etiopiji za prehranjevanje prebivalstva primanjkovalo milijon ton žitaric. Zahod je imel pomisleke pri plačevanju za prehrambno pomoč Etiopiji, medtem ko je marksistična vlada premierja Mengistuja Haileja Mariama iz državnega proračuna kupovala orožje.
Razmere so bile dodatno zapletene, saj je na severu države še vedno potekala državljanska vojna. Prav lakoto pa je avtoritarna vlada uporabljala kot orožje, s katerim so nameravali premagati eritrejske in tigrajske osvobodilne borce. Avgusta je bilo zaradi lakote v vsej državi ogroženih že šest milijonov ljudi. Medtem ko je Evropa jeseni doživljala rekordno žitno letino, presežka niso zmogli preusmeriti v Etiopijo.
Koncert je presegel pričakovanja
Ko so leta 1984 televizijske zaslone napolnila poročila o najhujši lakoti v Etiopiji in Eritreji v zadnjem stoletju z dotlej že vsaj 200.000 žrtvami, se je svet zganil tudi s pomočjo britanskega glasbenika Boba Geldofa. Ta je za pomoč stradajočemu prebivalstvu na afriškem rogu skupaj z drugimi znanimi glasbeniki mesec dni pozneje posnel kasnejšo uspešnico Do they know it's Christmas in julija 1985 organiziral največji dobrodelni koncert na svetu Live aid. Kar 1,9 milijarde gledalcev v 150 državah po svetu je spremljalo simultana koncerta na londonskem Wembleyju in filadelfijskem stadionu JFK ter s prostovoljnimi prispevki odprlo svoje denarnice za pomoč lačnim. Koncerti so presegli vsa pričakovanja. Namesto načrtovanega milijona funtov so jih organizatorji zbrali kar 150.
Tuji vlagatelji si podajajo kljuko
Trideset let pozneje je Etiopija na dobri poti, da se iz države, ki jo je pestila lakota »bibličnih razsežnosti«, spremeni v državo srednjega razreda. Vlada bi rada ta cilj dosegla do leta 2025. Čeprav regiji zdaj grozi islamistična skupina Al Šabab, je bil relativni mir zadnjih dvajsetih let ključen pogoj za hiter razvoj Etiopije. Do leta 2004 je državni BDP stagniral, nato se je začela nagla rast, v povprečju z osem do deset odstotki na letni ravni. Eden temeljnih kamnov te rasti predstavlja sposobnost države, da se pravočasno pripravi na posledice suš.
Gospodarski zagon v državi je bil posledica več dejavnikov. Vlada je v precejšnji meri najprej investirala v gradnjo prometne infrastrukture in okrepila socialne storitve za državljane. Tako je zdaj denimo na dobri poti, da izpolni večino milenijskih ciljev Združenih narodov trajnostnega razvoja, med drugim glede zagotovitve osnovnošolske izobrazbe otrokom in zmanjšanja smrtnosti novorojenčkov. Skupaj z regionalnimi oblastmi in vaškimi skupnostmi so začrtali razvojne prioritete in kmete z novim znanjem opremili za učinkovitejšo obdelavo polj. Državi že vse od razpada Sovjetske zveze vlada zveza štirih političnih strank, ki so se združile v krovno Etiopsko ljudsko revolucionarno demokratično fronto (EPRDF). Nekdanji uporniki proti Mengistuju Haileju Mariamu so se v zadnjem desetletju lotili podobnega razvojnega modela države, kot je bil že viden pri azijskih tigrih. Sočasno z vlaganji v infrastrukturo je vladi uspelo v državo privabiti številne tuje vlagatelje, med največjimi so kitajski, indijski in turški, ki so se ozirali po novih investicijskih priložnostih in ugodnem cenovnem trgu delovne sile. Ob kitajskem proizvajalcu čevljev Huajian ga denimo uporablja tudi drugi največji proizvajalec oblačil H&M.
Da bi v državo prišlo še več takšnih tujih vlagateljev, vlada zdaj pospešeno gradi tako cestne kot železniške povezave. Pred kratkim je sicer savdskoarabski milijarder Mohamed Al Amoudi napovedal kar 500 milijonov vredno naložbo v Etiopiji, in sicer na področju pridelave kave in pomaranč. Hiter razvoj Etiopije, ki je še vedno velika prejemnica mednarodne razvojne pomoči, postavlja tudi številna vprašanja trajnostnega razvoja države. Vlada namreč želi velike kose opuščenega ozemlja zagotoviti za komercialno kmetijsko obdelavo tujim vlagateljem, s čimer posega tudi v človekove pravice tamkajšnjega prebivalstva z njihovo tradicionalno kmetijsko obdelavo in pašništvom.
