Obstajajo knjige, tuje in domače, obstaja sodna praksa, prav tako tuja in domača (slednjo sem ter tja »popravi« Evropsko sodišče za človekove pravice), obstajajo mnogi zapisi o sovražnem govoru. Zlasti v zadnjem času, ki ga zaznamujejo begunske krize in tragedije, mnogi opozarjajo na sovraštvo, ki ga nekateri slabo prikrito, drugi brezobzirno in naravnost, širijo med ljudi. Tak je primeroma Vezjakov zapis »Kratek vodič po sovraštvu Slovencev«, podobno je kritično Štrajnovo razmišljanje
2
o zavrnitvi tožilstva, da bi se ukvarjalo s – po mnenju mnogih – nedvoumnim primerom sovražnega govora, če uvodoma omenim le dva kritična odziva med mnogimi.Na eni strani poudarjamo svobodo govora, na drugi njene meje, ki jih določajo prav pravice drugega, ki ne sme biti prizadet. Presoja prizadetosti pa se zdi tista težko določljiva meja, kjer se spopadajo teoretiki, včasih tudi sodišča med sabo (od domačih pritožbenih do evropskega). Andraž Teršek v svoji knjigi Svoboda izražanja zastavlja meje dopustnega govora tako široko, da komajda kdaj najde v Sloveniji kakšen primer sovražnega govora. Pravi, da je »treba v družbi, ki naj bo pristno demokratična in ki naj temelji na pluralizmu in odprtosti duha, varovati svobodo izražanja prav tistih izjav, ki najbolj šokirajo, vznemirjajo ali celo žalijo javnost ali del javnosti«.
3
Lili Marlen
Nasprotno temu pravi Evropsko sodišče za človekove pravice, ko poudarja, da je prav spoštovanje vsakega človeškega bitja temelj demokracije. Prav zato morajo demokratične države kaznovati vse oblike izražanja, ki razširjajo, spodbujajo sovraštvo in nestrpnost.
4
Nazadnje smo brali o teh stvareh, ko je prišlo do pokola v francoskem uredništvu, kjer so objavljali zapise in karikature na račun preroka Mohameda. Eno redkih treznih razprav, vsaj po mojem prepričanju, je takrat predstavil Rok Čeferin.
5
Ne nameravam nadaljevati s pravniškim formalizmom, ker mi je bližja kriminološka perspektiva, čeprav se tudi ta ne more izogniti kazenskopravnemu odzivu.
Sovražnega govora ne moremo nikoli zapisati v zakonodajo tako določno, da bi nam bilo vselej jasno, kaj je treba preganjati. Gre za tipičen primer nemoči prava, da bi vnaprej uredilo vse primere. Isti stavek je lahko v enem primeru sovražni govor, povedan z drugačno melodijo pa zgolj cinizem in neprizanesljiva kritika ljudi, ki tako mislijo ali govorijo. Različni konteksti ustvarjajo različna sporočila skozi iste besede. Različna okolja so različno občutljiva na določena sporočila. In tudi čas določa sprejemljivost nekega govora. Predvajanje pesmi Lili Marlen na slovenskem radiu bi bilo popolnoma nepredstavljivo v času po koncu druge svetovne vojne. Še desetletja po njej je povzročilo kadrovske zamenjave, danes pa (politično) neprizadeto poslušamo različne izvedbe.
A kljub vsem tem upoštevanja vrednim okoliščinam je večini normalno mislečih in enako čustvujočih ljudi popolnoma jasno, kdaj je govor poln sovraštva, najsi avtor še tako poskuša z intelektualno ali humorno noto zabrisati temeljno čustvo. Konkretni zapis, predlog Sebastjana Erlaha o pobijanju beguncev je bil tako vnebovpijoč primer sovražnega čustva, da so se v javnosti od njega ogradili celo tisti politiki, ki so v preteklosti nosili zastavo podobnega izražanja.
Kako oceniti tiste, ki jih domnevno iskreno skrbi za usodo evropske krščanske kulture in civilizacije? Verjemimo, da je skrb pristna. A če je 500-milijonska krščanska Evropa ogrožena, vzemimo v najbolj kritičnem primeru, od 50 milijonov beguncev, potem naša civilizacija s svojim sistemom vrednot ni kaj prida trdna. Nobene škode ne vidim, če se malo prevetri. Zlasti o Evropi, kakršna se kaže v okviru EU, v marsičem nimam prav dobrega mnenja. Slovenija bi ji, težko verjeti, kljub svojemu stanju še vedno lahko dajala dober zgled na mnogih področjih.
Ta strah pred tujo civilizacijo je prav podoben onemu, ki ga širi Cerkev pred priznanjem istospolnih zakonskih zvez. Te naj bi pomenile propad družbe. Ko pa bi šli primerjat one, kjer je taka ureditev nepredstavljiva, in tiste, kjer so jo priznali, bi morda na veliko začudenje marsikoga ugotovili, da tolerantne bolje uspevajo na vseh področjih. Še nedavno tega sta obstajala čas in prostor, ki ju nismo znali ohraniti, kjer so na razmeroma majhnem prostoru v miru in ustvarjalnem sožitju bivale katoliška, pravoslavna in muslimanska skupnost.
Nisem optimist
Kako na drugi strani ohrabriti tiste, ki so zaskrbljeni zaradi tega, ker se tisti, ki bi se morali odzvati na sovražni govor, ne odzivajo? Kot pravnik bi to moral vedeti, pa ne vem. Lahko le razmišljam o usodni privlačnosti sovražnega govora, ki vzbuja ugodje najbrž tudi tam, kjer bi ga smel nazadnje. A naša nedavna zgodovina je polna prepričljivih dokazov o tem. Spomnimo se samo pandemičnega sovraštva do izbrisanih med Slovenci. Pomislimo na dobesedno strastno uničevanje dokumentov in s tem življenj, ki so ga brez zadržka uprizarjali občinski uradniki, slepo izvršujoč nezakonite ukaze nadrejenih. Spomnimo se le na vztrajno zanikanje tega slovenskega, sicer miniaturnega približka holokavsta in na vztrajno onemogočanje poprave krivic.
Spomnimo se govora o tem, da bi bilo prav, če bi izbrisani odškodnino namenili za učenje slovenskega jezika. Sem nekoč že zapisal primero, kako bi se odzvala nemška javnost, enako sodišča, ko bi kdo priporočil, da si tistih nekaj Judov, ki jim je uspelo preživeti taborišča, z odškodnino plača učenje veličastne nemške zgodovine. Spomnimo se samo nekaterih zapisov Matevža Krivica o tem, kako ravnajo vsa naša sodišča, vključno z ustavnim, s prosilci za azil ali s podobnimi nesrečniki še danes. Zakaj ne bi bilo sovraštva, tega izjemno privlačnega čustva do mnogih, tudi med tožilci ali sodniki, če je tako jasno izpričano med množico raznorodnih intelektualcev, ne nazadnje nekaterih vrhunskih umetnikov, na primer pisateljev, če politike za hip izločimo iz kategorije intelektualcev? Sovraštvo na žalost ni omejeno zgolj na »manj izobraženi srednji sloj« ali nekakšno obliko »lumpenproletariata«.
Prav zato nisem optimist, če me kdo vpraša, kako ocenjujem možnosti preprečevanja sovražnega govora. Kar me kljub temu veseli, je primeroma jasno sporočilo nadškofa Zoreta. To so besede, ki krščansko civilizacijo zgolj utrjujejo. Če jim sledijo še podobna dejanja, potem bo Evropa celo z milijoni beguncev lahko naravnost vzcvetela in se z njimi obogatila, tako kot begunci z nami. Kako zaželene bi bile pred časom take besede iz ust cerkvenih dostojanstvenikov v korist izbrisanim. A takrat smo slišali od današnjega kardinala Rodeta zgolj mrzlo sporočilo, da Slovenija nima nobenih moralnih dolžnosti do ljudi, ki so bili proti njeni samostojnosti. Na drugi strani opogumlja izkušnja pediatrinje Anice Mikuž Kos, ki desetletja rešuje begunce po vsem svetu, začenši pri nas. Njena knjiga Moje življenje, moje delovanje
6
je temeljni učbenik pomoči.Še en razlog je, zaradi katerega nisem optimist. Terškovo poudarjanje svobode govora nad vsem ima drugačen, sprejemljivejši pomen, če imamo v mislih ostro besedo proti tistim, ki imajo moč in oblast, pa ju (lahko) zlorabljajo. Če pa je tak govor usmerjen na tistega, ki je na dnu in na robu preživetja, potem tako vedenje kaže le na govorčevo moralno nizkotnost. A kaj je vabljivejšega kot tolči po nekom, ki nima najmanjše možnosti, da bi se ubranil. To znamo Slovenci, zgodovinsko dokazano (seveda ne samo mi), dobro početi.
Vojnovićevo besedilo Mene se bojite
7
bi moralo postati obvezno branje, jutranja molitev, ki naj nas vodi skozi dan, da bi ga lahko preživeli tako, da si zvečer pogledamo v oči. A kaj, ko je veliki umetnik Kurosawa posnel film z imenitnim naslovom – Hudobni mirno spijo. Vsak zase pač ve, katere strune zazvenijo v nas, ko se nas dotakne sovražna beseda. Na žalost se oglasi veliko ubranih melodij. Je pa tudi res, in tu je kanček optimizma, da so se mnogi mediji in večina pomembnih institucij ter njihovih predstavnikov izrekli za pomoč nesrečnikom in proti sovražnemu govoru. Je to morda obet trajnejše vrednote?1
http://vezjak.com/2015/08/29/sovrastvo-slovencev-do-beguncev-zelo-kratek-vodic/
2
Zakaj pozivi na streljanje na begunce niso kaznivo dejanje; Dnevnik, 29. avgusta 2015; s. 15.
3
Teršek, Andraž: Svoboda izražanja; Ljubljana, 2007; s. 260.
4
http://www.echr.coe.int/Documents/ FS_Hate_speech_ENG.pdf
5
Čeferin, Rok: Upodabljanje Mohameda žali verska čustva; Dnevnik, 15. januarja 2015; dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042703349.
6
Mikuš Kos, Anica: Moje življenje, moje delovanje; Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2015.
7
Objektiv, 14. avgusta, 2015; s. 7.
