»Rezultat, ki ga je dosegel Peter Svet, je bil tedaj vrhunski. Bil je izjemen tekač in za njim je bil dober klub. Delno je kriva tudi atletska zveza, ki je zanemarjala ulične tekače, ki jih šele zadnje čase spet vabi medse. Kajti dobri trenerji za dolge proge so dandanes v rekreaciji. Teka na dolgih progah ne moreš trenirati sam, ampak potrebuješ skupino enakovrednih oziroma, še bolje, boljših od sebe. Da te vlečejo,« o konkretni zagati meni Jure Kastelic, dolgoletni atletski trener, ki je pred Brigito Bukovec, Alenko Bikar in drugimi v osemdesetih treniral tudi Natašo Seliškar, v tistih časih najboljšo slovensko tekačico, ki je tekla na progah od 100 do 400 metrov. Kar je pomemben podatek.
Dolgoprogaški rekordi so bolj vzdržljivi
Pogled na svetovno lestvico rezultatov vseh časov kaže, da v šprinterskih disciplinah ni rezultatov iz prejšnjega stoletja. Vrh krojijo tekači iz tega časa. 10.86 – torej najhitrejši tek Carla Lewisa iz Tokia leta 1991 – je na lestvici vseh najhitrejših tekov na 100 metrov šele stoti tek. Večje ko so razdalje, več je starih rezultatov. Srđan Đorđević, znani atletski trener, razlaga: »Odkar spremljam atletiko, je tehnologija treninga šprinta izboljšala neki splošen čas za 3 do 4 desetinke. Ključni dejavnik je maksimalna hitrost, njeno nihanje, oziroma kako trenirati telo. Da pridete v teku na 100 metrov do maksimalne hitrosti, morate pospeševati, pri tem pa porabite največ energije. Problem treninga hitrega teka je, da vas utrujenost omejuje pri številu ponovitev. Če ste v glavnem utrujeni, to ni koristno. Zato je bil velik korak naprej spoznanje, da ni dobro trenirati čim več, temveč čim bolj kvalitetno. Če treniraš utrujen, to ni produktivno. Vedno morate trenirati na robu. V tem je umetnost. Kar je možno, če imate nekoga, ki je nenormalno talentiran, ali pa morate imeti metodologijo, s katero ugotavljate, kdaj pride do utrujenosti. Vam bom nekaj pokazal,« reče, izvleče računalnik in odpre program z grafi. Zapis delovanja telesa enega od varovancev na treningu. Na telo je imel prilepljene senzorje, ki so beležili delovanje telesa. In kazali utrujenost. »Na konkretnem primeru vidimo, da je pri osmi sekundi teka na 100 metrov človek začel razpadati. Da mu frekvenca teka izginja. Kar pomeni, da je utrujen. Kaj je ukrep? Če vidite, da ni napredka, to pomeni, da morate v treningu nekaj spremeniti. Za ta tip treninga obstaja metodologija. Potegne se ga s škripcem, kar mu olajša pospešek. Na ta način dobite več tekov. To je tako kot z brcanjem žoge. Če hočete trenirati brcanje žoge, morate brcati žogo. Če hočete trenirati tek na 100 metrov, morate trenirati maksimalno hitrost. Če je ne morem trenirati, moram ustvariti pogoje, kako jo lahko. In to je primer, kako jo lahko treniraš večkrat. Tu spodaj je še bolj zanimiv parameter. Mnogokratnik frekvence. Prikazuje tresenje ob stiku noge s tlemi. Če imaš togo mišico, je tako, kot bi imel vzmet, ki je trda in se hitro odbije. Takšna vzmet oziroma mišica je hitra. In ta parameter kaže, do kod je imel tekač dovolj toge mišice pri maksimalni hitrosti, kje pa ne več. To je znanost. Najprej moram znati nekaj meriti, potem pa tudi znati ugotoviti, ali to, kar počnem, vodi v napredek ali ne.«
Njegov nekdanji varovanec, skakalec v daljavo Gregor Cankar – tretji na svetovnem prvenstvu leta 1999, z osebnim rekordom 8,40 metra, kar je 296. najdaljši skok vseh časov na svetu – razloži zadeve bolj poljudno: »Včasih so stometraši na treningih ali tudi na tekmah tekli tudi 400 metrov. Zakaj?! Tega ti ni treba, s tem samo ubijaš hitra vlakna. Delati moraš na tem, da jih pridobivaš, ne pa izgubljaš.« V luči Cankarjeve izjave je tudi bolj razumljiv odgovor starega trenerja Kastelica na vprašanje, ali bi bila Nataša Seliškar boljša, če bi trenirala deset ali dvajset let kasneje: »Zagotovo!«
Majhna verjetnost
Se kdo spominja Lucijana Sušnja? Nekdanji jugoslovanski oziroma hrvaški osemstometraš je to... Njegovih 1:44.07 iz leta 1974 je še vedno hrvaški rekord. Še danes bi bil tudi slovenski rekord. Tako kot ima Stanko Lisec še vedno slovenski rekord na 3000 metrov, pa Stane Rozman iz leta 1983 na 10.000 metrov, Stane Miklavžina iz leta 1981 na 2000 metrov, Numan Ukič iz leta 1980 na 20 kilometrov, Milan Balek rekord v hoji na 50 in 10 kilometrov iz leta 1983, ter seveda fenomenalni Rok Kopitar v teku na 400 metrov z ovirami rekord, postavljen leta 1980. »Brigita Bukovec je pred devetnajstimi leti dosegla rezultat 12.59. Do danes se ni našla nobena, ki bi se temu rezultatu sploh približala. To so rezultati, ki bodo pri nas držali tudi petdeset let. V ZDA in na Kitajskem je zaradi velike populacije drugače,« razmišlja gospod Kastelic.
O čem govorimo? Nemara tudi o časocentričnosti. O zmoti, da so sodobni ljudje nujno pametnejši, lepši, močnejši, hitrejši... od prednikov. Izjemen človek se ne rodi in razvije vsak dan. Ne glede na trening, prehrano, doping, opremo, psihologe in vse ostalo. »Zmagala sem vse krose. Vsa atletska tekmovanja. Brez treninga. Kajti trenirati sem začela pri trinajstih. Ne tako kot danes, ko trenirajo pet- ali devetletniki. V osnovni šoli sem v šprintu premagala vse fante. In vem, da so bili jezni. Pred kratkim mi je to povedala nekdanja ravnateljica. Vendar pa mene na maraton ne morete poslati, ker ne bi pretekla niti prvih pet kilometrov,« pripoveduje Brigita Bukovec. In na Jamajki je takšnih punc še več kot v Sloveniji. Srđan Dorđević govori o tovrstni izkušnji: »Enkrat sem bil na jamajškem državnem prvenstvu. Ko sem ugotovil, da je štirideset žensk teklo hitreje od 11.35, sem dobil živčni zlom. Če hočeš biti svetovno pomemben, moraš pri starosti 19 let teči krepko pod 10.30, če si fant, pri ženskah pa 11.30. Bolt je bil nenormalen, s 16 leti je tekel na 200 metrov bos zelo blizu 20.00. Leta 2006 so v nekem članku napovedali, da bo leta 2100 morda kdo tekel na 100 metrov pod 9.60, potem se je le nekaj let zatem to že zgodilo. Ušteli so se za sto let. Zakaj? Talent za atletiko je sestavljen iz več komponent. Verjetnost, da je človek zelo hiter, je ena proti milijon. Da je človek zelo hiter in zelo koordiniran, je ena proti milijon na milijon, kar pa presega populacijo človeštva. K temu je treba dodati še glavo, motorično inteligenco, okoliščine, srečo. Težko je dobiti atleta. Doping? Bistveno pomembnejši je talent. Brez talenta nimaš šans. Ne morete narediti iz blata plemenite stvari.«
Ekskluziven talent
Če izvzamemo šprint – katerega napredek smo se v pričujočem zapisu potrudili pojasniti – tudi svetovne lestvice najboljših rezultatov vseh časov kažejo, da nosilci rekordov niso le sodobni in aktualni tekmovalci, temveč da je to združba generacijsko različnih posameznikov. Seveda na čelu z Marito Koch, svetovno rekorderko na 400 metrov iz leta 1985, ter Jarmilo Kratochvílovo, svetovno rekorderko na 800 metrov iz leta 1983. Ves čas se sicer govori o dopingu, ki je bil za tiste čase kasneje dokazan, nekateri atleti so jemanje poživil tudi priznali. Vendar pa ima tudi Pietro Menea, svetovni rekorder iz osemdesetih let, v teku na 200 metrov še vedno 34. najboljši rezultat vseh časov, Michael Johnson ima v teku na 400 metrov 16 let star svetovni rekord in 28 časov med najboljših 50, Edvin Moses, kralj teka na 400 metrov z ovirami iz osemdesetih, ima še vedno štiri rezultate med prvih pet vseh časov, Sotomayor drži z 245 centimetri rekord v skoku v višino od leta 1993, Sergeju Bubki pa pripada v skoku s palico prvih 13 rezultatov (le rekorda v dvorani nima več, saj ga je letos februarja s 616 centimetri po 23 letih porušil Francoz Renaud Lavillen). In ja, Bob Beamon ima še vedno drugi najdaljši skok v daljavo, dosežen leta 1968. Po drugi strani ima David Rudesha, aktualni rekorder na 800 metrov, poleg svetovnega rekorda še pet najboljših izidov na lestvici desetih najhitrejših tekov vseh časov. Rodijo se. Sem ter tja.
Zdi se torej, da je biti vrhunski atlet preveč ekskluziven talent, da bi se pojavljal v enakomernih časovnih intervalih. Ne glede na ves napredek. Gregor Cankar, ki ga je odlikovala peresna lahkost, saj je pri 178 centimetrih višine tehtal 65 kilogramov, pravi: »Ne gre samo za talent, ampak tudi za pravilen trening. Sam nisem bil preveč hiter. Na 100 metrov sem tekel 10.6. Bolj sem bil znan po tem, da sem imel izkoristek na deski zelo dober. Imel sem kratek kontaktni čas in v skok sem znal prenesti veliko hitrosti iz zaleta. Kajti večina skakalcev pri odrivu upočasni hitrost in jo zgubi.« Eni bolj, drugi manj. On jo je zgubljal minimalno. Pa na tekmah je bil boljši kot na treningih. »Če sem na treningu skakal okoli 7,90 metra, sem vedel, da sem v formi,« še pove Celjan.
