Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Upam, da se ne bo slišalo preveč domišljavo, a vtisi tajskega izvidnika ob obisku občine Domžale so bili pričakovani. Drugačni skoraj ne bi mogli biti v okolju, ki slovi po svojih podjetniških dejavnostih, sicer pa je, kot je ugotovil tudi izvidnik, spalno naselje in so ga ljudje za pravo turistično doživetje pošiljali bodisi v Ljubljano ali naprej v Kamnik. Seveda je dvodnevno bivanje pokazalo, da lahko tudi Domžale kaj ponudijo, če seveda znamo turistu ponuditi prav stvari. Če nekdo dela v TIC, ni dovolj, da hodi le v službo! Prav tako bi se morala večina naših občin zamisliti (pa naj ne razmišljajo preveč dolgo!) glede odprtosti TIC. Tudi v Domžalah je namreč zaprt ob koncu tedna. A to je bila ena od splošnih značilnosti letošnjih izvidnic. Na to in še nekatere druge negativne vsebine turističnega delovanja smo opozarjali, tako kot že tudi leto prej. A kaj, ko se v naši državi zelo malo ali skoraj nič ne premakne! Tokratni izvidnik je v domžalski TIC poklical že dan pred prihodom in dobil vtis, »da je bila sogovornica nekoliko v zadregi, ker izzivov željnemu izvidniku ni imela česa ponuditi«. Navsezadnje imajo v Domžalah strokovno urejeno pričevanje o slamnikarski dejavnosti, tudi eno dobro slaščičarno in kar nekaj gostinskih lokalov, kjer ne prenehajo kuhati ob 21. uri. Predvsem takih, ki ponudijo odlične jedi in ne tako imenovane klasike od pice do ljubljanskega zrezka, ki je povrhu vsega gostinski stereotip iz let po koncu druge svetovne vojne. Povedano drugače: gre samo za slabo interpretacijo francoskega le cordon bleu. Če v TIC nimajo česa ponuditi, so na srečo še nekateri posamezniki in posameznice, ki popotniku lahko kaj dobrega svetujejo. V slovenskem turizmu imamo za to izgovor v obliki slogana »Turizem smo ljudje«, a menim, da je to kaj slaba tolažba in še en dimni manever, češ, saj pri nas je vse v najlepšem redu. Tajski gost je imel srečo, da je v domžalski kavnici naletel na »simpatično sogovornico«, ki mu je svetovala obisk Železne jame in gradu Krumperk. Morda pa bi bila to formula, da bi bil tudi domžalski turizem uspešnejši. Namreč, TIC naj se zapre, dejavnost pa združi s kavnico. Ob pitju kave bodo tako turisti lahko deležni odličnih turističnih nasvetov kavokuharice! Večina letošnjih izvidnikov je poskušala dobiti prve podatke o kraju ali občini tudi na spletnih straneh. Tako kot pri večini vseh obiskanih ima tudi domžalska spletna stran le nekaj skopih podatkov. To je naslednje področje turističnega delovanja v Sloveniji, nad katerim bi se morali temeljito zamisliti v prihodnje. In to ne le glede besedil, ki morajo biti dostopna tudi v drugih jezikih, ampak glede slikovnega gradiva in kratkih filmskih zapisov. Malo manj prospektov in zloženk, ki jih pogosto veter razmetava po krajih, se na njih nabira prah v hotelskih recepcijah ali jih nabirajo otroci na sejmih, da potem neustvarjalno (!) izrezujejo motive za potrebe določenih šolskih predmetov, in nekoliko več skrbi za spletne strani! Z gradovi v Sloveniji nimamo sreče, razen nekaterih izjem. Sicer pa so bolj ali manj zanemarjeni in propadajoči. Navsezadnje marsikaj o njih pove tudi neuspešna prodaja. Seveda tukaj ni vprašanja sredstev, ampak predvsem ustreznih zasnov in programov. Tudi bogatejše države od naše imajo glede gradov veliko vprašanj, vendar ne strokovnih, ampak predvsem konceptualnih, ki so temeljna za njihovo bodoče (turistično) življenje. Izvidnik se je srečal s tremi: s Krumperkom, Češenikom in Črnelom. Za zadnja dva je zelo slikovito ugotovil, da sta zelo zanemarjena, v »enem pa celo živijo ljudje«. Trije gradovi v Sloveniji so najbolj obiskani, in sicer ljubljanski, predjamski in blejski. Vendar vsi trije ponujajo več vsebin, nekateri celo doživetja. Dokler zanemarjenih in neurejenih gradov ne bomo dokončno podrli ali jih uredili, bi morda razmislili, ali jih še kaže navajati v seznamih turističnih zanimivosti.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Vito Avguštin, Dnevnik
V TIC je bila na vprašanje, kaj si velja ogledati v Domžalah, tam zaposlena po telefonu v zadregi, ker radovednemu gostu ni znala ničesar ponuditi. V bifeju so mu svetovali obisk gradu Krumperk in Železne jame. Potem je pri receptorju hotela dobil še zemljevid Domžal, na katerem sta poleg Domžal vrisana še dva druga gradova in jezero. In končni rezultat: goste pošiljajo na ogled nečesa, česar ni na ogled – recimo grad Krumperk, kamor večinoma pošiljajo turiste, a je v zasebni lasti, razpadajoče zaprt in si ga seveda ni mogoče ogledati. Zraven je konjerejski center, kjer se da menda tudi najeti konja in jahati, pa o tem lahko obiskovalec kaj izve le v primeru, če po naključju sreča družino, ki ima tam konja. Turistični zemljevid vabi k še dvema drugima gradovoma, ki sta zanemarjena, v enem so stanovalci (celo!), sicer pa sta daleč od tega, da bi kaj ponujala ali bila prijazna do obiskovalcev.
V mestu očitno uspešno skrivajo več kot zanimivo slamnikarsko zgodovino kraja, o čemer priča slika Franca Jelovška že iz leta 1761 z upodobitvijo slamnika in snopa slame za pletenje kit. Sramežljivi Domžalčani, ki menijo, da ni pri njih nič zanimivega, skrivajo še marsikaj in vse dokler bodo imeli tako nesamozavestno mnenje o svojem kraju, bodo tam še vedno gostilne, kjer ne bo mogoče naročiti večerje, pa čeprav bo do zaprtja gostilne še kar nekaj časa, in vse doklej vas bodo pošiljali na dobro večerjo v picerijo. Še sreča, da so na Gorjuši doma prijazni ljudje in ti omogočijo doživetje obiska kraške jame, še sreča, da so v Adamu Ravbarju prijazni in vedo, da so obiskovalci in gostje tisti, ki jim prinesejo mesečno plačo. Še sreča...
