Saran Karuchita je popotnik. Rojen je bil v Bangkoku in je že pri 17 letih z nahrbtnikom prepotoval velik del Tajske. Pot ga je popeljala v London, kjer je kuhal tajsko hrano znanim in bogatim osebam. Ljubezen, predvsem želja najti nov poslovni izziv v manjši, prijazni, predvsem pa umirjeni državi, ga je pred slabimi tremi leti pripeljala v Ljubljano. V Domžale ga je poslovno pot vodila le nekajkrat. »Bilo me je strah, da svoje naloge kot izvidnik ne bom uspešno opravil,« začne pogovor Saran in nadaljuje: »Zgodaj zjutraj v soboto sem pred odhodom v dobrih dvajset minut od Ljubljane oddaljen kraj poskušal več informacij izvedeti na spletu.« Obiskal je spletni portal uradnega turističnega vodiča po Sloveniji (slovenia.info), kjer je o občini dobil le nekaj skopih podatkov, tudi telefonski kontakt turistično-informacijskega centra. »Na srečo sem v TIC klical že dan prej. Izkazalo se je, da je pisarna v prostorih občinske stavbe in je konec tedna zaprta. Kljub vsemu pa sem dobil nekaj osnovnih informacij, za nastanitev pa so mi priporočili enega od dveh hotelov,« pove Saran, ki je ob tem dobil občutek, da je bila sogovornica nekoliko v zadregi, ker mu kot izzivov željnemu turistu ni imela kaj več ponuditi.
Našel šivanko v kupu sena
Zaradi izkušenj odkrivanja neznanega se je Saran obrnil po nasvet še na spletno stran tripadvisorja, ki ga je opozoril na ponudbo Coffee Cara in Energy Escape Room. »Slednji ima menda kar nekaj izumov Nikole Tesle, ki ga sam zelo cenim, vendar pa so mi obisk sobe omogočili šele v večernih urah in med vrsticami povedano tudi odsvetovali, saj naj bi bila izkušnja precej bolj doživeta v družbi.« Žal opremljen le s skopimi podatki se je z avtomobilom in kolesom, ki ga je v upanju za kakšen zanimiv izlet vzel s sabo, odpravil na pot. »Da je pot iz Ljubljane do Domžal minila hitro in brez zapletov, je, vsaj upam, jasno vsakemu,« v smehu pove in nadaljuje: »Sredi Domžal sem naletel na tržnico z domačimi izdelki. Kot sem razbral iz reklamne table, se je ta konec tedna v sklopu projekta Dobrodošli v Domžalah s kulinariko, običaji in kulturo predstavil Podčetrtek. Priznam, da sem bil malo razočaran, ker nisem nikjer zasledil lokalnega, torej domžalskega izdelka.« Pot je nadaljeval do Coffee Cara, kjer je spoznal zgovorno Kitti, ki mu je postregla kavo, v dar pa je prejel še pahljačo. Simpatična sogovornica mu je med pogovorom svetovala obisk Železne jame, omenila pa mu je tudi grad Krumperk. »Počutil sem se, kot da bi našel dolgo iskano šivanko v kupu sena,« pove Saran, ki je zelo hitro dobil potrditev, da so Domžale spalno naselje, za tisto pravo turistično doživetje pa so ga ljudje pošiljali bodisi v Ljubljano ali naprej v Kamnik.
Izvidniška misija je Sarana najprej vodila do Krumperka. »Hitro sem ga našel, table pa bi bila morda res lahko bolj vidne,« pove in nekoliko razočarano nadaljuje: »Namesto mogočnega gradu sem občudoval propadajočo, ograjeno privatno lastnino. Žalostno, priznam.« Za voljo dobrih fotografij je kljub opozorilnim tablam splezal pod ograjo in upal, da ga na drugi strani čaka pustolovščina. A je ni bilo. Razočaran nad propadajočim kamnom se je odpravil naprej do Železne jame, kjer ga je pred gradom po naključju ustavila družina, ki se je odpravljala do svojega konja, ki ga imajo v hlevu Pedagoško-raziskovalnega centra za konjerejo Krumperk. »Povabili so me s sabo in mi prijazno razkazali prostore, konjeniško opremo in seveda tudi konje.«
Pot je nadaljeval po levem bregu rečice Rača, vse do vasice Gorjuša, jamarjem dobro poznane po bližnjih kraških jamah: Babje jame, Železne jame, Miševe jame in Jamarskega doma. »Na vratih Jamarskega doma, kjer je tudi muzej, sem naletel na napis, da je jama odprta ob nedeljah med 14. in 15 uro. Ker sem ob vhodu naletel na vozilo jamarsko reševalne službe s kontakti, sem poklical. Mislil sem, da so morda v jami ali v okolici in bi me morda uspeli pospremiti v jamo,« pove sogovornik, ki sicer zelo rad prosto pleza, nekaj izkušenj pa ima tudi že z jamarstvom. »Sogovornika sem sicer priklical, a izkazalo se je, da sem ga ujel na 1200 metrih pod zemljo. Obljubil mi je, da me čez slabo uro pokliče, ko bo na površju, da se dogovoriva.«
Čas je Saran izkoristil za kosilo v restavraciji Jamarskega doma. Pri simpatičnem in zgovornem Robertu je naročil dnevno kosilo in bil presenečen nad količino hrane. »Gobovo juho so mi postregli v jušniku in bilo bi je dovolj za štiri osebe. Za glavno jed sem dobil nekaj pečenega mesa in zelenjave, gobovo omako in ljubljanski zrezek, kot mi je jed predstavil Robert,« pove in doda, da je moral zaradi hrane za nekaj minut obležati. Kmalu mu je klic vrnil Aleš, jamar, ki ga je pred uro ujel pri delu pod zemljo. »Izkazalo se je, da je bil na popolnoma drugi lokaciji. Ko sem mu povedal za željo, da bi si, čeprav je soboto in da jama ni odprta za obiskovalce, ogledal vsaj muzej, če že ne jame, mi je zagotovil, da bo preveril, če je to možno.«
Čez slabe pol ure sta Marko in Marta (slednja je prevzela vlogo prevajalke v jami, sicer pa je tudi sama izkušena jamarka in plezalka) našemu izvidniku odprla vrata muzeja. Da bi bil deležen temeljitega vodenja skozi jamarsko zbirko, sta vodnika Sarana tudi oblekla za ogled jame. »Nad ogledom jame, ki se za potrebe obiskovalcev še razvija, sem bil navdušen. Ko se nam je pridružil še Aleš, mi je ta še dodatno razširil znanje o jamarstvu, ne le v Sloveniji, ampak tudi po vsej Evropi. Na koncu sem z njimi opravil že manjši jamarski trening,« navdušen nad jamo pove Saran.
Ker se je dan že počasi nagibal v noč, je bilo treba poiskati prenočišče. Hotel Krona je bil zaradi dopustov zaprt. »Nekaj penzionov sem poklical, a so bili zaprti. Ogledal sem si tudi penzion Keber, kjer pa me je poleg neprijetnega občutka, ko sem vstopil v sobo, med preverjanjem zmotila tudi cena. Na koncu sem sobo vzel v hotelu Ambient in bil zadovoljen,« pove izvidnik, ki se je po deveti uri zvečer odpravil še na večerjo. Poleg picerije, ki so mu jo priporočali v hotelski recepciji, se je med predlogi znašla tudi ribja restavracija Pristan. Ker je bila ura že krepko čez 21. in so kuhinjo počasi že zapirali, so bili potencialnemu gostu pripravljeni ponuditi ocvrte kalamare. Slednje je seveda zavrnil in se odpravil do pivnice Adam Ravbar. »Tudi tukaj sem bil prepozen za večerjo. Prijazen Blaž mi je razložil, da zadnjo uro strežejo le pivo, a če sem res zelo lačen, bi mi mogoče lahko spekli pico,« nam je povedal sogovornik, ki pa je ponujeno gesto odklonil, saj v bistvu niti ni bil lačen. Poleg prijaznosti natakarja ga je na koncu presenetila tudi gesta natakarja, ki se je od gosta poslovil s stavkom: »Ker nam vam ni uspelo nič postreči za večerjo, naj bo vsaj pivo na račun hiše.«
Nedeljsko jutro je bilo tudi zaradi lepega vremena idealno za raziskovanje Domžal. Ker je bil avto od sobotnega potepanja precej umazan in tudi sposojen, se je Saran odločil, da ga opere v domžalski avtopralnici. Tam pa ga je poleg čistega avtomobila pričakal še zajtrk v lokalu, ki je del pralnice. Tu je tudi padel načrt, da se odpravi do gradov Češenik in Črnelo, od tam pa naprej s kolesom do jezera, ki ga je videl na zemljevidu mesta. S slednjim in vsemi dodatnimi brošurami ga je založil simpatični hotelski receptor. »Gradova, čeprav še zdaj ne morem verjeti, da v enem celo živijo ljudi, sta me predvsem zaradi zanemarjenosti pustila popolnoma ravnodušnega. Zato pa je bil kolesarski izlet do jezera navdihujoč. Čudovita in zelena okolica.«
Sledilo je kosilo, kje drugje kot v domžalski pivnici. Simpatična natakarica, ki ga je postregla, mu je priskočila na pomoč pri razumevanju jedilnega lista. »Odločil sem se za kračo, čeprav mi jo je dekle zaradi obilne porcije toplo odsvetovalo. Ni mi bilo žal, saj je bila odlično pripravljena,« nam je na koncu pogovora še povedal Saran, ki je v Domžalah pustil nove prijatelje, v Ljubljano pa se je vrnil s prijetno izkušnjo in spomini, ki jih bo že zelo hitro osvežil in zagotovo tudi nadgradil.
