Gornji Grad je dobil status mesta leta 1928, a ga je potem tudi izgubil. Podobo kraja vsekakor plemeniti katedrala sv. Mohorja in Fortunata, po prostornini največja cerkev na Slovenskem. Izredno zanimive so tudi muzejske zbirke, od etnološke prek zbirke ljudskega izumitelja Antona Jamnika (1862–1942) vse do zbirke fosilov in mineralov. Omeniti velja še naravnost fantastično zbirko mašnih plaščev iz širšega evropskega prostora, ki jo najdete v zaselku Radmirje!
V Gornjem Gradu pa domuje tudi gostilna Pri Jošku. V cerkveni kroniki je mogoče zaslediti njeno omembo že v letu 1750. Po prvi svetovni vojni je gostilna prešla v last neke gospe (imena in priimka mi ni uspelo pridobiti), ki je bila trikrat poročena (no, to pa domačini znajo povedati!), ni pa imela otrok. Od nje je posestvo, z gostilno vred, kupil Ivan Štiglic iz bližnje vasi Radmirje. Poročil se je z Jožefo, ki je prišla iz Ljubnega in je tam že imela gostilno v najemu, pa tudi v vasici Radmirje.
Ivanova družina je bila zelo velika, kar šestnajst otrok je bilo pri hiši, in Ivan je skupaj z bratom Jožefom odšel v Ameriko, kjer je delal na farmi. Potem se je vrnil, brat Jožef pa je ostal v Ameriki. Njegovi potomci so dosegli zavidanja vredne poklicne uspehe, saj najdemo med Nobelovimi nagrajenci za ekonomijo Josepha Stiglitza, Jožefovega potomca.
No, Ivan in Jožefa imata dva otroka: Milko, ki je starejša, in Janka. Milka je bila prva predmetna učiteljica zgodovine v Savinjski dolini, kasneje pa se je poročila z ovdovelim očetom vsem nam dobro znanega slovenskega akademika dr. Matjaža Kmecla. Janko (rojen leta 1926) je bil v začetku druge svetovne vojne mobiliziran v nemško vojsko. Že kot otrok se je naučil igranja na harmoniko in je potem igral tudi nemškim oficirjem, pa jim je tako spretno igral, da jim je tudi pobegnil, ko je pot vojsko zanesla v bližino Celovca, in se nato tri dni skrival. Potem je naletel na partizane in bi bil kmalu ob glavo, a ga je čisto slučajno prepoznal neki Bočan in Janko je ostal živ, partizanom pa se je tudi pridružil. Po vojni se je Janko poročil z Olgo Kranjc iz Gornjega Grada, ki mu je rodila dva otroka, starejšega sina Janeza in mlajšo hčer Ireno.
Včasih znano furmansko gostilno sta Janko in Olga dodobra prenovila, iz štale sta naredila gostinske prostore, zgledno urejene. Olga je kuhala, Janko pa se je ukvarjal z drugimi gostilničarskimi posli. Ireno so poslali v Celje v gostinsko šolo, saj je že pri rosnih osmih letih kazala kuharsko spretnost, ko je že skoraj čisto sama kaj malega spekla.
Irena se je po končani šoli in po dobršni vpetosti v delo gostilne poročila s Tirškovim Francem iz že prej omenjene vasice Radmirje. Tudi v tem zakonu sta mlada dva »pridelala« dva otroka, sina Gorazda in hčer Niko. Nani, kakor kličejo Gorazda, je živ zgled neomajne volje in pretresljivega življenjskega poguma, saj mu je po hudi prometni nesreči, ki ga je telesno hendikepirala, uspelo postati nosilec srebrne olimpijske medalje, ki si jo je po hudo neprijetnih peripetijah (njegova puška je tik pred tekmovanjem odpovedala, pa se ni vdal, temveč je s pomočjo reprezentančnega prijatelja Franca Pintarja sestavil kar novo) pristreljal v Londonu! Klobuk dol, dragi Gorazd!
Irena in njen mož sta ves svoj trud posvetila izboljšavam v domači gostilni, ki nosi ime Pri Jošku že od nekdaj. Nika se je odpravila v Ljubljano na študij zgodovine in filozofije, se poročila s Kolenčevim Iztokom iz bližnjega Homca in rodila dva prekrasna otroka. Jaš in Maks sta zdaj družinski ponos.
Gostilna, predvsem zaradi trdega in predanega dela vseh družinskih članov, vseskozi dobro posluje. Mama Olga je bila sploh znana kot izvrstna plesalka, ki je katero koli družbo spravila na noge in potem tudi pokonci držala, prav tako kot Janko, ki je marsikdaj znal dodobra raztegniti meh in igrati na harmoniko dolgo v noč. Primerilo se je, pred časom, seveda, da je v gostilno prišel tudi nekdanji slovenskih predsednik Milan Kučan, in to ravno v času, ko je mama Olga pomivala tla, pa je imela vedro polno vode in ga je prav v trenutku, ko je nekdanji slovenski predsednik stopil v prostor, natanko v smeri njegovega prihoda vehementno zlila, tako da je moral nič hudega sluteči državnik kar malce odskočiti, če ni hotel biti premočen.
Ponudba vsega dobrega, v tej z vsem domačim dobesedno nabiti gostilni, je pisana. Kmečki narezek iz domačih mesnin, doma narejen tatarski biftek, govedina v solati, gnjat z jajčkom ali pa sirova plošča preverjeno izvirnih sirov – za začetek. Potem pa goveja domača, ali gobova domača, ali zelenjavna domača juha – kot toplo nadaljevanje. Nadalje zrezki vseh vrst, pripravljeni na vse možne načine, pa vseh vrst mesnate jedi z žara, pa ribe (tudi postrvi) in lignji, tudi v vseh »izvedbenih« oblikah in vsebinah, pa koline (v njih času, z vsem pripadajočim slastjem), pa divjačina se tudi dobi, pa pečenke vseh vrst, pa bržole in bifteki in »piščančja eskadrilja«, prav tako v vseh pojavno-kulinaričnih odtenkih, pa ajdovi žganci, polenta ali žlinkrofi (glej recept!), pa nadalje solate, njihov pester izbor, za vegetarijance pa zelenjava na tisoč in en način. In ko človek že skoraj omaga, te »zadenejo« še z omamno dobrimi palačinkami, malokje tako rahlimi, ali pa z naravnost božansko pehtranovo potico.
Pri Joškovih se zlahka od vsega dobrega tudi – umre, kot bi se dalo pregovor parafrazirati, tako, po moje, recimo, pa naj mi ne bo zamerjeno. Belo iz Haloz in bizeljsko rdeče, dve stalnici, ki ju z veseljem točijo že desetletja, če že ne kar celo stoletje. Pa kakšna kri redčilna žganička in svet je lahko v trenutku prelep. In tudi je, pri njih – zagotovo. Tudi zaradi resnično človeške topline, ki veje iz oči in dejanj vrlih žena, Irene in Nike. Moj iskren poklon vsemu »matranju« in vsem gostilniškim dosežkom, ki ste jih, jih še vedno in jih boste tudi v prihodnje, o to sem globoko prepričan, dosegali pa tudi presegali. Pa zdravi bodite!
