To navedbo vsaj delno potrjujeta dve posebni, lahko bi zapisal muzejski znamenitosti, shranjeni in skrbno negovani v preddverju stavbe. Prva je vsaj 60 let star sloviti džuboks, ki še vedno zgledno dela, druga pa je harmonika, na katero je eden od lastnikov iz Rotovnikovega rodu prav rad zaigral in s tem v poskok spravljal staro in mlado.
Da v je hiši zagospodaril Josip Rotovnik, je preverljivo dejstvo in da je to počel s svojo ženo Marijo (z dekliškim priimkom Vodovnik), tudi. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok (Kristina, Elizabeta, Karolina, Tončka, Joža in Marija so bila dekleta, edini sin pa Karel). V tistih časih so se v gostilni radi ustavljali furmani, ko so prevažali les s Pohorja do železnice v Slovenj Gradcu, da so okrepčali sebe in svoja »prevozna sredstva« (beri: konje, vprežene v vozove), ki so jih tudi spočili, potem pa nadaljevali pot.
Legen je bil v času Josipa čisto prava občina, ki je vrlega Josipa odlikovala z nazivom častni občan, o čemer kredibilno in otipljivo priča listina, prav lepo uokvirjena in izobešena na eni od notranjih sten gostilne. Posle je od očeta Josipa prevzel sin Karel, ki se je poročil z Marijo (rojeno Kaštivnik, domačinko) in tudi ta dva sta imela veliko potomcev, ravno tako sedem (Anico, Karolino, Jožeta, Karla, Viktorja, Miroslava in Oskarja), še enega pa sta vzela za svojega, in to deklico Marijo. Oče Karel ga je menda rad malce dajal na zob, pa vendar mu je uspelo prostorsko razširiti gostilno, saj so za časa njegovega gospodarjenja postavili prizidek. Pravi, vidni in dokazljivi razcvet pa je gostilna doživela, ko jo je v svoje marljive roke dobil sin Oskar (rojen leta 1921). Za tega še dandanašnji velja, da je imel gostinstvo tako rekoč v malem prstu. Resnično je znal s svojimi gosti in mnogokrat je v roke vzel frajtonarico, na noge si je privezal posebne bobne, k ustom je dodal še orglice pa je zaigral, da je bilo veselje. Tako odlično ponudbo je imel gospodar Oskar, da so gostilne njegovo kakovost poudarjali tako, da so radi porekli, kako je pri Oskarju kot na Brionih – prestiž nad vsemi prestiži!
Tudi Oskar se je poročil z domačinko, Jožefino Hribernik, ki se je kuharskih veščin naučila kot pripravnica pri redovnicah, kasneje pa je izstopila, zaživela z Oskarjem in prevzela kuhinjo v gostilni. Imela sta štiri otroke (Anico, Jožo, Oskarja ml. in Jožeta). Pa so prišli tisti usodno turbulentni, nečloveški časi druge svetovne vojne. Družino so izselili, poslali so jih v Dachau, Oskar je bil mobiliziran, pa je nekoč, ker je bil ranjen, prišel domov, kar s puško je prikorakal, potem pa je ravno tako odločno odkorakal v partizane. Ker pa vsaka, najsibo še tako grozovita stvar enkrat mine, je minila tudi druga svetovna vojna in posle v gostilni je od očeta prevzel sin Jože, ki se je leta 1980 poročil z Marijo Gams iz bližnjega Šmartnega. »Veste, ni bilo ne vem koliko prevoznih sredstev, pa smo si žene poiskali kar v bližnji okolici. Dovolj je bilo prelepih deklet, tako da kakšnih zadreg s tem nikoli nismo imeli,« pojasni ata Jože.
Jožetu je uspelo razpršeno lastništvo (dedovanje je le naredilo svoje) spraviti na skupni imenovalec, ko je od tet odkupil njihove deleže, poleg tega je vse skupaj dodobra posodobil. Gospodar Jože in njegova Marija sta dobila dve hčeri, starejšo Barbaro in mlajšo Heleno. Slednja se je odpravila v Portorož, na študij gostinstva, po nova znanja, čeprav rada poudari, da se je največ praktično uporabnega naučila na tečajih oziroma izobraževanjih, ki jih je bila deležna pri sloviti sestri Nikolini v Repnjah. Pri Rotovnikovih se ne je dobro, pri njih se je – božansko! Skuta po koroško s čebulo in bučnim oljem, domača slanina ali vratnik, fenomenalna domača jetrna pašteta, zavitki (bučni ali iz lisičk), mežerli s krompirjevo solato ali pa obara z ajdovimi žganci. Tako, za začetek, da se »črevca« vsemu dobremu privadijo. Potem pa so tu juhe (goveja, z mesom, zraven radi postrežejo koroški kuhan hren, gobova, iz gob, nabranih v domačem gozdu, koprivova ali bučna in še celo koromačeva). Nadalje pa ocvrt piščanec, pečen kunec, polnjene telečje prsi, pečenke ali pa jagnjetina, tudi kozlovino postrežejo, vse skupaj s štruklji ali z ajdovo kašo. Pozimi so tu koline vseh vrst z vsem, kar sodi zraven (zelje, repa, ocvirki, žganci), ponujajo pa tudi odlično pripravljene postrvi. Izvirnosti se ne odrečejo niti, ko je govor o solatah, saj ponujajo vodno krešo, regrat, domači fižol v vseh solatnih variantah, prav tako črno redkev.
Za sladostrasten konec vrhunskega pa še sladki štruklji ali pa njihova specialiteta – kločevi žepki z jabolčno čežano (glej recept!). In ko k vsemu pravkar navedenemu dodamo še žlahtnost žganjičk, ki jih srčno priporočajo, pa vse »vinovje in pirovje«, ki je na voljo (naj zapišem tudi to, da se pri njih da dobiti tudi domače sokove – ribezov, malinovec pa še šabeso), potem je zgodba končana v svoji pristni fenomenalnosti.
Spoštovana rodbina Rotovnikovih, ostanite natančno taki, kot ste že stoletja – v velikansko veselje premnogih, več kot zadovoljnih gostov!
