Svjetlan Vujasin: Govorijo, da sem drugačen, a sem dober dečko

»Dovolite mi, da se najprej zahvalim direktorju Borisu Černilcu, ki je razumel moje delo v atletiki, v kateri delam z ljubeznijo. V službi so mi šli vselej na roko. Vedno sem zelo rad delal z gluhimi in na področju avtizma. Pomembno je, da se bom lahko v olimpijskem letu bolj posvetil svojim atletom. Tako Maruša kot Žan sta bila pozimi na pripravah v Južni Afriki, kjer sta trenirala odlično, a mene ni bilo zraven. Zdaj bom jaz z njima, vsak korak bo usmerjen k cilju,« je začel pogovor nekdanji atlet na dolge proge. Sam od sebe je povedal še nekaj stavkov o Kitajski: »Navdušen sem nad Kitajsko. Sistemi me ne zanimajo, naj gre za komunizem, socializem ali kapitalizem. Tako ali tako je po vsem svetu mešanica vsega. Vse življenje sem cenil Mao Cetunga. Milijardno ljudstvo je namreč nemogoče voditi po demokratičnih, torej evropskih ali ameriških principih.«

To drži. Večkrat sem predlagal, da bi vsi slovenski tekači na 800 metrov, med katerimi je precej razmeroma dobrih atletov, delali skupaj. Ne zanima me vodenje drugih atletov, ki niso v moji skupini, zanima me kakovosten trening. Tisočkrat ob mojih besedah nihče ni imel posluha, saj vsak trener vleče zase. Zelo težko je Žanu, ko mora sam trenirati velike hitrosti. Težko pa mu je reči, naj gre v kakšen kamp v tujino. Mislim, da bi se, kot ga poznam, izgubil brez pravega trenerja v ozadju. Za zdaj imamo možnost delati tako s francoskim prvakom Bossejem (v Pekingu je bil na 800 metrov peti, op. p.) kot Amelom Tuko (bil je tretji, op. p.). Ne bi pa rad, da gremo na trening predaleč, saj se mi zdijo šest- ali deseturne razdalje z letalom predolge. Predvsem s stališča, če se na terenu kaj zalomi.

Maruša je doživela v Pekingu velikansko izkušnjo. Pot do zadnjega uspeha je bila zelo težka. Čeprav nisem več najmlajši, nisem imel trenerskih izkušenj, kako atleta pripeljati na vrhunec sezone najboljšega, če se le dobre tri mesece prej težko poškoduje. Na neki način sem tudi samemu sebi dokazal, da sem dober trener. Dobro si kot nekdanji tekač na srednje in dolge proge predstavljam, kaj pomeni biti mesec dni brez treninga in se vrniti na stezo po rehabilitaciji strganih vezi v stopalu. Pa še to: menim, da je imela Maruša tudi v Pekingu še rezerve. Mislim, da se je v zadnjih dveh krogih malce ustrašila. Če bo šlo vse po načrtih, verjamem, da lahko Maruša že do naslednjega avgusta, ko bodo olimpijske igre v Riu, napreduje za deset do petnajst sekund in se uvrsti v finale. Verjamem, da to niso sanje, temveč realnost. Kot so se morda pred dvema letoma slišale moje drzne napovedi, da bo Maruša tekla na 3000 metrov z ovirami manj kot 9 minut in 40 sekund. Kot veste, je v tej sezoni tekla pet sekund hitreje, na svetovnem prvenstvu pa po poškodbi tri sekunde hitreje.

Zelo veliko. Povečati moramo hitrost. Predvsem v teku na 3000 metrov brez ovir. Rezerve so v sproščenosti teka. Na vodni oviri morajo biti namreč tekači sproščeni. Če gredo čez njo na silo in ne naredijo tako imenovanega košarkarskega dvokoraka, lahko veliko izgubijo. Rezerve so tudi v pretečenih kilometrih. Te ima tudi Rudolf, ki mu je treba kot težkemu astmatiku močno prilagajati treninge, kar je zelo težko.

Smo majhna država po površini, a športna velesila, ki dosega izjemne uspehe. Prej sem omenil premajhno povezanost. Poleg tega me zelo moti trenerska neetičnost. Nekateri bi radi čez noč trenirali moje atlete. To pa ne gre. Maruša in Žan sta moja atleta. Žanov čas 1:46 na 800 in Marušin 9:35 na 3000 metrov z ovirami nista mačji kašelj. Kdor želi sodelovati, ima odprta vrata, a nikakor ne s figo v žepu. Naj bodo spoštljivi vsaj do mojih let. Povsem drugače sem vse skupaj doživljal v šolstvu, v katerem sem bil vselej deležen spoštovanja, v atletiki pa je sama zavist. Vem, da nam denimo atletska zveza želi dobro. A sam najbolj zaupam svojim strokovnjakom, kardiologom, pulmologom in prijateljem. Ko športnik nekaj potrebuje, mora imeti oskrbo takoj. In zavzemal se bom, da bodo zato ljudje tudi plačani, ne pa da vsi delajo za čast. Razumem, da moramo imeti sodelavce na atletski zvezi, in to podpiram. A jaz pri vzgoji atletov potrebujem svoj tim, ki mi pomaga na tej težki poti.

Kot veste, je šel čas elektronike zelo naprej. Sam tehnološkemu napredku ne sledim, nimam svojega profila na facebooku ali kje drugje. Zato nimam najboljšega pregleda nad vsem dogajanjem. Lahko pa rečem, da če si bo kateri trener drznil novačiti Žana ali Marušo, zlepa ne bom popustil. Tudi če se bo treba pogovarjati na sodišču. Ne bom več pristajal, da neodgovorne osebe vpadajo v delo nekaterih trenerjev, ki po osem do deset let delajo z mladimi. Potem pa se pojavi nekdo, ki samooklicano trdi, da je velik trener. Dajte no mir! To je po mojem nelegalen način pridobivanja atletov. Športniki ob takšnih primerih radi rečejo, da imajo pravico zamenjati trenerja. Kdo pravi, da ne? A takšen strokovnjak mora biti vrhunski, morda tujec. Tevž Korent, ki mi pomaga na treningih, je eden redkih, ki je pripravljen sodelovati in mu na kraj pameti ne pride, da bi skušal biti sam glavni trener. Poleg tega v moji skupini nista le Žan in Maruša. Pred kratkim sem izgubil izjemno obetavno atletinjo, pravi diamant.

Ne bi je omenjal poimensko, je še premlada. Veliko let sem delal z njo. Kdor mi jo je vzel, se mi je dolžan vsaj opravičiti, da ne rečem česa drugega.

Drži. Novi trenerji bi si morali najprej pridobiti kakšne izkušnje, kot je to praksa v šolstvu. Mladi učitelji ne morejo kar poučevati, ne da bi šli skozi delo mentorja. To vam bo povedal vsak ravnatelj. Bližnjic ni. Kako si drzne neki trener žeti vso slavo, če je dobil atleta, ki ga je vzgojil nekdo drug? Tako se ne dela! Trdim, da slovenski princip rušenja timov ni pošten. Mladi in nadebudni trenerji naj pridejo k meni in se učijo, nekoč pa bodo lahko sami trenirali atlete. In to bi morali delati zastonj. Sam sem denimo dvajset let treniral atlete, med njimi Romana Kejžarja, pa za svoje delo nisem dobil niti marke. Mladi bi pa zdaj takoj živeli od trenerstva in bili svetovni trenerji.

Ne vem. Ljudje govorijo, da sem drugačen. A vem, da sem dober dečko. Nisem pa zelo družaben. Ne bom šel denimo po koncu prvenstva na zaključno prireditev, se ga tam nacedil, da bodo mladi mislili, kako sem kompatibilen. Tega tudi ne delam v službi. Neprimerno se mi zdi, da pedagog ali vrhunski trener pred učenci hodi s pijačo ali cigaretami v ustih. Tudi muzike številnih mladih, ki poslušajo, kaj so že, aja, narodnjaki, ne slišim rad. Sam sem v Beogradu študiral, to glasbo poznam do obisti, a ne vem, zakaj bi jo še enkrat poslušal. Morda ljudje mislijo, da sem oster. Eni mi pravijo: »Vujo, ti si kot Mourinho.« V redu, če je to kompliment. Mislim, da je Mourinho velik trener, dosleden in je dober s svojimi nogometaši. Tudi jaz imam rad svoje atlete in jih večkrat objamem. Ko pa imam dosti vsega in ne razumejo, da so moje izkušnje nad tem, se pa razjezim! Le jaz in moji najbližji vedo, kako trdo smo garali pozimi in po Marušini poškodbi. Trpela je tudi moja družina.

Zadnjič sem izjavil, da jemljejo razno razne tabletke že dvanajst- ali trinajstletniki. Ne bom govoril o imenih, a moje izkušnje kažejo na to. Moj namen je bil, da opozorim, kaj se dogaja, ne pa da si zatiskamo oči. S sredstvi, ki pospešujejo moč in hitrost, si pomaga veliko športnikov. Ambicije, naj gre za starše ali športnike, ne morejo ustaviti dopinga. Mislim, da bodo tudi med udeleženci letošnjega svetovnega prvenstva v prihodnosti našli vsaj 20 pozitivnih atletov. A to ni moja težava. S tem problemom naj se ukvarjajo pristojne komisije. Le poglejte malce naokrog in primerjajte čase v nekaterih disciplinah zdaj in pred nekaj leti. Naj dam za primer rezultate na 400 metrov, ki so v svetovnem smislu izjemno napredovali. Dvomim, da lahko človeško telo v normalnih razmerah zmore takšen napredek. Čutim, da so spet nekaj našli. To imam pravico povedati, mar ne? Zato polagam na srce vsakomur, ki jemlje doping, naj se zaveda, da ga bodo nekoč odkrili. Hkrati naj se zazre v ogledalo vsak trener, ki dela z mladimi kolesarji, košarkarji, rokometaši ali atleti.