Svetovno prvenstvo je za slovensko atletiko uspešno. Bilo je nekaj razočaranj, med katerimi me najbolj žalosti spodletel nastop Tine Šutej, saj sem njen trener. A pomembno zanjo je, da ji je dal Peking dodaten zagon za naprej. V reprezentanci je bilo dobro vzdušje. Z organizatorji ni bilo večjih težav. Končna ocena je minus pet. Dodal bi še, da me veseli, da sta sprinterki Maja Mihalinec in Sabina Veit z rezultati dokazali, da je bil miting v Mariboru upravičen, saj sta dosegli vidnejše uvrstitve, kot so nekateri pričakovali.
Se strinjate, da so dosežene norme tik pred zdajci in posledično dobri nastopi na veliki tekmi bolj izjemakot pravilo?Se strinjam. A dejstvo je, da sta v Pekingu obe dobro tekmovali. Slovenska atletika bi se lahko od mariborske zgodbe česa naučila. Da bi za izvedbo mitingov, ki jih sicer ni v koledarju atletske zveze, veljali ostrejši kriteriji. Delegat in glavni sodnik na tekmi bi morala prihajati iz drugega kraja. Prav tako bi moral biti nevtralen glavni sodnik na tekmi za disciplino, v kateri želimo doseči normo za veliko tekmo ali rekord. Potem bi bilo dvomov manj.
Kot izkušeni trenerski delavec ste doživeli radosti nove generacije slovenske atletike. Kaj svetujete vzhajajočim atletom in trenerjem v prihodnosti?Večina med njimi ima eksistenčne probleme. Pomembno je, na kakšen način se bodo lotili prekoračitve sredstev, da bodo lahko v atletiki napredovali. Čeprav imajo mladi atleti na voljo sredstva za priprave in trening, ki jih je težko zaslužiti, so ti zneski za raven dosežkov najboljših v članski konkurenci preskromni. Za napredek potrebujejo fizioterapevtske storitve, večji krog sodelavcev in usmeritev k raziskavam. V atletiki gredo raziskave v smeri fiziološke priprave športnika. Potrebno je analizirati treninge, imeti zdravniško ekipo za spremljanje njihovega zdravstvenega stanja, posledice treninga za živčni sistem, imeti psihološko pripravo... Ustvariti moramo boljše pogoje, če želimo, da se bodo mladi atleti, ki so nase opozorili danes, jutri lahko borili z najboljšimi.
Mladi atleti so v Pekingu opozarjali na slabo vzdušje v Sloveniji, na trenerske razprtije. Kakšen je vaš komentar?V prvih osamosvojitvenih letih sem bil predsednik trenerske organizacije. Štejem si v čast, da sem v statut omenjene organizacije umestil, da je medicina športa sestavni del treninga, v katerem skrbimo za harmonijo otrok. Naš cilj ni bil doseganje vrhunskih dosežkov, temveč ustvarjanje pogojev, da imajo mladi atleti možnost za harmoničen razvoj. Deset let po tem, torej na prelomu tisočletja, je mlajša generacija iz statuta to izločila, sprejeli pa smo bolj formalni organizacijski statut. Tedaj sem bil užaljen, a v pozitivnem smislu, saj sem na podlagi tega pripravil trenerski kodeks. Tega je trenerska organizacija na svoji skupščini sprejela. Zdaj se dogaja, da mlajši atletski trenerji sploh ne vedo, da ta kodeks obstaja. Dobro bi bilo, da bi ga vsaj pregledali in pripravili spremembe, ki bi prinesle dodano vrednost v odnosih med trenerji, atleti in starši, atleti in trenerji, trenerji in starši, torej celotno organizacijo. Najbolj me preseneča, da imamo v Sloveniji trenerje pedagoge, ki delajo tudi v šolstvu in ne spoštujejo človekovih pravic oziroma pravic zaščite otroka. Trenerji na neki način izvajamo nasilje nad njihovim razvojem. Stopnja nasilja ne sme presegati njihovega harmoničnega razvoja. Otroci morajo trenirati z zadovoljstvom. Vsak trener bo sicer zase rekel, da dela najbolje. Ko pride do nesoglasij med atletom in trenerjem, je razumljivo, da atlet zapusti trenerja ali obratno. Bojim se, da bi bil nekdo prestrašen, ker bi se ustvarili pogoji nasilja in si ne bi upal reagirati.
Sta se s Tino Šutej pogovorila po neuspešnem nastopu v Pekingu?Sva. Naredili bomo nekatere spremembe. V trenažni proces se bo vključil tudi Milan Kranjc (trener Roberta Rennerja, op. p.).