Bistvo razmišljanja ni v tem, da ima štirikratni zimski olimpijec še neizživete športne ambicije, ki jih zdaj poskuša nadoknaditi na rekreativnih prireditvah. To je po mojem mnenju povsem napačno razmišljanje nekaterih vrhunskih športnikov po koncu tekmovalne kariere o takih in podobnih primerih, ki sem jih slišal. Ne gre zgolj za nastop na triatlonu jeklenih, ki je po svoji zahtevnosti daleč od rekreacije. Najstarejši doslej z olimpijskim nastopom, šesti z biatlonsko štafeto na zadnjih igrah v Sočiju je v zgornjih besedah opozoril na še kako premalo poudarjen pomen vrhunskega športa. Skrbeti za zdravje, trenirati brez stranpoti. Med temi je tudi doping, ki na kratki rok pomeni (nedovoljeno) bližnjico, na daljšega pa naredi škodo. Čeprav so tudi Mariča vmes ustavile poškodbe, se je znal s previdno mero izvleči iz težav. Drugo poglavje je o motivaciji. Pri štiridesetih ohraniti motiv za dokaj redno ukvarjanje s športom je za mnoge nekdanje športnike nepredstavljivo. Sestopiti z visokih obratov na minimum je najlaže od vsega. A ne gre le zanj, ki mu marsikdo zavida idilo življenjskega okolja v Bohinju. Maričeve sposobnosti so glede na pokazano na jeklenih še vedno nedosegljive naslednikom, zato bi ga reprezentanca ob izpadu katerega od njih, kot je oboleli Klemen Bauer (mononukleoza), še vedno zelo potrebovala.
Maričeva karizma je kot nalašč za zgled mlajšim, ki jim že svetuje. Dobro dene kraju, kot je Bohinj, ki se ima s kom ponašati, še posebno na ljudski način, brez vzvišenosti. Pa naj gre za kajakaški, tekaški ali smučarski šport. In navsezadnje njegov nastop dviga ugled prireditvi, kot je triatlon jeklenih, ki ima izjemno zgodbo. Maričev jekleni krog je nekakšna zaokrožena celota. Žal premalo poudarjena in premalo cenjena. Tudi zaradi tega jih je (pre)malo.
