Z zapisanim ne mislim, da se je letošnji festival omejil le na barok, še manj pa, da se je predstavitev obdobja zatekala k poenostavljanju in ponujanju znanega. Navsezadnje se je program posvetil tudi prezrtemu opusu oziroma avtorju Johannu Molterju, še posebno pa osvetlitvam ustvarjalnosti 17. stoletja (ansambel Faenza z glasbo salonov, slovaška Musica Aeterna s specifičnimi slogovnimi primerjavami v sporedu, naslovljenem Capricornus versus Bertali). Pika na i zvedave usmeritve k baroku je bil zadnji poletni koncert festivala, z ansamblom Flanders Recorder Quartet. Dodatno pristnost programske izpostavitve glasbila, ki se je najbolj razširilo prav v 17. stoletju, lahko zaslutimo v bližini prvotne, glasbeniške vokacije festivalskega vodje Klemena Ramovša. Kljunasta flavta (njegov instrument) in z njo povezano ansambelsko izročilo flamsko-nizozemskega bazena sta že v preteklih letih poskrbela za kak izstopajoč trenutek.
V Seviqcove anale gre nedvomno tudi nastop že omenjenega belgijskega kvarteta, katerega člani obvladajo številna glasbila. Svoj spored so poimenovali Okoli 1600. O izurjenosti, ansambelskem ravnovesju in zvočnem sijaju četverice ne izgubljajmo besed. Flanders Recorder Quartet si zasluži slavo zato, ker zna premislek o snovi prevesti v živa glasbena spoznanja. V sporedu in nastopu gostov so se namigi o baročno novem načinu muziciranja oziroma »čustveni preračunanosti« komponiranega in improviziranega glasbenega akta neločljivo prepletali z zgodbo o osamosvajanju instrumentalne glasbe.
V (rahlo)čutnosti večera smo lahko našli sledi baroka v renesančnem času, sledili razmahu virtuoznosti in variacijskega principa različnih tipov (od polifono imitativnega do monodičnega ornamentalnega variiranja), se sprehodili med razvijajočimi se oblikami (canzona da sonar, ricercar), opazovali obdelavo starejših kompozicijskih predlog, se zavedeli protobaročnega impulza beneške šole, se predali barvitosti in žvrgolenju (posebno navdušujoči Tom Beets) nebrzdanega, spremenljivega plesnega utripa, na primer v variacijah na Johnsonov Satirjev ples, ter se vzpeli k razvojnim viškom bohotnega instrumentalnega sloga (Merula) in kontemplativnega konrapunkta (pripomnimo, da je ravno izvedbi Bacha manjkalo nekaj domišljijske svobode, ki smo jo sicer prejemali v tolikšnem izobilju). Tudi za briljantno zabavo je bilo poskrbljeno (dodatki), s parafraznimi preskoki med znanimi popularnimi skladbami in napevi.
