Verdonckova miniaturka, prirejena za dvajset ljudi, se je tako kot njena razkošnejša varianta naslonila na flamsko obrtniško-umetniško izročilo tako imenovanih čarobnih škatel, s to razliko, da za Verdonckovo izvedbo za »nastopajoče« figurice ne moremo poiskati močnih referenc. Ker je v večjo čarobno škatlo postavil geometrijske like iz kartona, je intenzivnost gledalčevih asociacij prepustil naključju, polje referenc pa osvobodil. V notallwhowanderarelost, izjemno tihem, meditativno nevznemirljivem dogodku, je avtor tehnik, ki z vrvicami upravlja geometrijske figure. Utirjene se plazijo, hitijo, obračajo, sučejo, umikajo, premagujejo ovire. Osnovna koreografija lahko za investiranega gledalca postane kar koli – pravzaprav mora postati kar koli, če želi gledalec ob dogajanju sploh kaj doživeti. Asociacij je neskončno mnogo, prav toliko, kolikor je različnih gledalcev, segajo lahko vse od Malevichevih prek Rothkovih izvajanj do konstrukcij kinetične umetnosti s sredine 20. stoletja. V najboljšem primeru, torej ko je gledalčeva domišljija v polnem razmahu, ga čarobna škatla iz časa izsesa, ga raztegne, skrči, zamakne. Ker je Verdonckova čarobna škatla v notallwhowanderarelost pomensko odprta, je v najslabšem primeru izpostavljena tveganju, da svoje fenomenalne ravni ne preseže. Računa na prisotnega, zainteresiranega in čuječega gledalca, ne na potrošnika: »Vohaš zrak in se zaveš, da je živalim in drevesom zate popolnoma vseeno.« Ob spremljavi melanholične melodije klavirske harmonike se je miniaturka zložila v sanjavi oddih, ne pa nujno v izkušnjo umetnosti.
Čas je bil tudi osrednja tema Schneiderjeve predstave. Čeprav se naslanja na kvantno fiziko, na najbolj sodobno med sodobnimi znanstvenimi praksami, je Youarenowhere precej klasično odrsko delo, ki problematike prikazuje že skoraj boleče dobesedno. Dileme časa – od njegove relativnosti do eksistencialističnih ugotovitev o minevanju, propadanju in smrti – razstavlja znotraj reda reprezentacije, večidel jih rešuje na ravni odrske iluzije, zato so vsi poskusi, da bi posegel v naše realno (ali našo realnost), prejkone jalovi. Gledalec ima priložnost, da vse sicer umestne zastavke in ugotovitve predstave pusti predstavi sami, ne da bi razmisleke nesel domov ali se jim priključil. Redke so prilike, ko nam je dano ugotoviti, da se odrsko delo trudi preveč, običajno namreč velja obratno. Youarenowhere angažira vsa mogoča odrska sredstva (stroboskopska luč, manipulacija zvoka in glasu, igre svetlobe in zatemnitve, ples, petje, predavanje itd.), da bi proizvedla nelagodno lynchevsko atmosfero premestitev, potlačitev in zgostitev, da bi nas zapeljala na rob prostora/časa ter nas v dvomih in nervozi tam pustila počasi izgorevati. Hkrati pa uprizoritev samo sebe, torej iluzionistična odrska sredstva, vseskozi razlaga in tako onemogoči svoje metafore, metonimije, potujitve in skrivnosti. Ko se na približno polovici predstave spusti zadnja stena (platno), ki razkrije »zrcalno« predstavo predstave, ki jo gledamo – predstavo z drugo publiko, zgodovino, performerjem in odrskimi triki –, je za želene učinke pravzaprav že prepozno. Interakcija predstave in »zrcalne predstave« se zatem nadaljuje: akterja izpovedujeta iste vsebine, izvajata zrcalne gibe, zdi se, da čutita in mislita enako. Zdi se – in to je vse: uprizoritev, ne pa dogodek v polnokrvnem badioujevskem smislu. Nastavila bi ustrezni format gledanja in razumevanja, takšen, ki ne bi razočaral.
