Ob omembi ocvrtega sira največkrat pomislimo kvečjemu na panirane rezine generičnega edamca iz diskonta, s kakršnimi nekateri gostinci po svojih najslabših močeh rešujejo zagato z vegetarijanci. Sir pa lahko cvremo tudi na drugačne, celo tradicionalne načine. Furlanski recept za »frico« iz leta 1450 denimo veli, naj več kot leto in pol star nariban sir montaž razpustimo v vroči ponvi in previdno popečemo na obeh straneh. Nato ga z vilicami previdno dvignemo in položimo na steklenico, da dobi obliko, podobno janeževemu upognjencu. Zaužijemo ga šele, ko se ohladi in postane krhek ter hrustljav. Danes bi ga zlahka uporabili kot gradnik kakšne vrhunsko postrežene gurmanske jedi.

Nekaj povsem drugega pa je tolminska oziroma posoška frika, tradicionalna pastirska oziroma gozdarska jed, nasitna kot le kaj. Da bi o njej kaj napisali, so si zaželeli naši bralci, ki so pred dnevi brali, kako je Valter Kramar iz Hiše Franko to jed obudil in jo ponudil obiskovalcem poletnih tolminskih festivalov. Hude filozofije ni, v osnovi gre za na maščobi ocvrt sir z različnimi dodatki, ki ga povsod pripravijo malo drugače. Kalorično in holesterolno bombo danes večinoma pripravljajo kot sir in krompir, sir in jajce ali kot kombinacijo vseh treh sestavin. V Breginjskem kotu jo pripravljajo zgolj kot ocvrt sir, v Kobaridu siru dodajo močno slano skuto, v Drežnici ji menda primešajo še rman in koprive, na Livškem na ocvirke dodajo jajca in sir, na Bovškem pa jed pripravijo iz polente, zaseke, ocvirkov in ovčjega sira. Nekateri dodajo friki še klobase, salame, slanino in podobno. Osrednji gradnik jedi je pač sir, pri čemer na koncu marsikje prilijejo še kanec kisa ali vina, kar naj bi ubilo nekaj maščobe, a je jasno, da gre za blažev žegen.

Frika je v vsakem primeru najboljša kot samostojna jed, s kruhom ali polento. Pripravimo jo v največji ponvi pri hiši, odlično se obnese tudi vsem znana električna ponev. Navodila poznavalcev frike so, da jo je nujno pripraviti na svinjski masti ali zaseki, ki jo odmerimo menda tako, da smo najprej v smrtnem strahu zaradi morebitne nenadne zamašitve žil, potem pa je dodamo še enkrat toliko. Na njej hrustljavo zapečemo tenke rezine krompirja, ki jim dodamo nariban tolminski sir in vse skupaj zapečemo z obeh strani. Po želji dodamo še jajca (glej recept, ki je le eden od možnih). Jed seveda plava v lastni masti, saj precej maščobe odda tudi sir. Friko lahko ponudimo na krožniku, kakšna gozdarska bratovščina pa jo lahko poje tudi naravnost iz ponve, pri čemer kruha oziroma polente ne gre pozabiti obilno pomakati v maščobo.

Tolminska frika

Potrebujemo 40 dag krompirja, 60 dag tršega domačega sira, 5 dag slanine ali masti, 4 jajca, sol in poper po okusu.

Krompir olupimo, zrežemo na tanke lističe, skoraj kakor za čips, solimo in spečemo na ogreti maščobi ali narezani slanini. Med pečenjem ga obračamo, potresamo oziroma previdno pomešamo, da se lepo zapeče z vseh strani. Pečen mora biti nekako tako, da je vmes med čipsom in pomfrijem. Jajca razžvrkljamo in dodamo nariban ali na koščke narezan sir, sol in poper. Z mešanico prelijemo hrustljavo pečen krompir, dodamo kanec kisa ali vina in premešamo. Ko jajca zakrknejo in se sir nekoliko zapeče, obrnemo in spečemo še na drugi strani.