Vrnil se je z morja in se po štirinajstih dneh ponovno spravil odteči par kilometrov. Da ni tekel tudi na morju, je v vsakem primeru netipično. Če se je Slovenec na dopust nekoč odpravil z velikim loncem filanih paprik, te danes pusti doma, s seboj pa vzame gorsko kolo ali dve, surf, kajak, kite in tekaško opremo.
Kajti če je med staroslovenci kot nujen in nacionalno inicialni psihofizični dosežek veljal vzpon na Triglav, je za mladoslovenca tak dosežek s kolesom premagati Vršič in preteči maraton. 42km?! Je to sploh še rekreacija? Prvi maratonec je, kot pravi legenda, izdihnil. »Sam pravim, da mora človek, ki hoče odteči 42 kilometrov, trenirati vsaj eno leto. 42 kilometrov ni več rekreacija. Do tega lahko prideš samo z načrtnim delom,« pravi Gojc Zalokar, načelujoči ekipi Timing Ljubljana in človek, ki si je ljubljanski maraton malodane »izmislil«. Kar je bilo v tistih časih – leta 1996 – ko je z idejo prišel na plano, drzno. A očitno tudi daljnovidno. »Ne bom rekel, da sem imel nos,« pravi danes. Glavna rekreacijsko tekaška prireditev v Sloveniji je bil nekoč poleg maratona v Radencih ljubljanski tek trojk ali partizanski marš. 28kilometrov dolg tek je veljal za preizkušnjo, ki je po težavnosti segala čez rekreativne okvire. Ljudje so omedlevali in doživljali agonije, drug drugega vlekli za seboj na vrveh in podobno. No, skoraj 26.000 tekačev, kolikor se jih kani udeležiti letošnjega ljubljanskega maratona, je tudi desetkrat večja številka od obljudenosti teka trojk, pa je tisti, kot smo že rekli, veljal za strahotno preizkušnjo. »Če pogledamo format maratona in teka trojk, gre za popolnoma različni zadevi. Maraton je individualna disciplina, kjer je glavni motiv rezultat oziroma to, da maraton pretečeš, pri teku trojk je pa v ospredju predvsem druženje, prijateljstvo, pomoč, čeravno v končni fazi tudi rezultat. Kajti Slovenci smo narejeni tako, da tekmujemo, če ne s kom drugim, pa sami s sabo,« meni Zalokar.
Trim steze za pobeg iz monotonije
Gojko Zalokar v vsakem primeru ni človek od včeraj, ampak veteranski športno rekreativni delavec s 40-letnimi izkušnjami. Med drugim že 40 let prireja otroški veleslalom Ciciban, nekoč pokal Maximarket. Začel je kot del Trim servisa, ki je v sedemdesetih in osemdesetih prirejal prvotne rekreativne akcije. »In prve akcije so bile smučarska tekmovanja, sindikalne tekme. Prav tako tekmovanja v smučarskem teku. Na Trnovskem maratonu se je v tistih časih zbralo po 3000 ljudi, kar se danes ne more več zgoditi, čeprav je ljudi, ki tečejo na smučeh, celo več, kot jih je bilo tedaj, vendar pa tečejo zase,« primerja čase nekoč in danes Zalokar.
Dr. Herman Berčič, upokojeni profesor in predstojnik Katedre za športno rekreacijo na Fakulteti za šport, meni, da je bil trim ključna slovenska rekreacijska akcija, iz katere so izšle trimske steze, vendar pa tudi, da je bil tek sestavni del trima. Do pojava trimskih stez ljudsko tekanje v naravi v teh krajih ni bilo običajno. Trim steze, od katerih jih nekaj, sploh v Ljubljani, še vedno stoji, so vsebovale postaje z gimnastičnimi vajami, dolge so bile približno dva kilometra, zanjo pa naj bi človek potreboval približno pol ure. A ukvarjanje s trimom ali trimčkanje je bilo mnogo več kot zgolj tek. Če so se številne dejavnosti odvijale v delovnih organizacijah oziroma znotraj katerega od društev Partizan, je trim zajel celotno civilno družbo. Proge so bile postavljene. Bile so na voljo. Dostop do njih je bil povsem odprt. »Trimsko gibanje je prineslo v Sloveniji razcvet športne rekreacije. Seveda imamo predtem dolgoletno tradicijo sokolstva, pa TVD Partizana in tudi sindikalni šport, ki je bil v pretežni meri namenjen delavcem oziroma zaposlenim,« opisuje vpliv trim momenta (tudi dandanašnji) dr. Berčič, in nadaljuje: »Delovni proces je namreč od človeka terjal samo en del njegovih sposobnosti. Industrializacija, uvajanje novih tehnologij, enostranske obremenitve z monotonijo so prinesle velike obremenitve in neuravnotežen življenjski slog. To je številne strokovnjake vodilo k ugotovitvi, da je z vidika humanizacije dela nekaj treba storiti za delavce. V ospredju je bila potreba, da bi se človek sprostil. To je bil beg v 'carstvo svobode' oziroma v raznolike in številne športno rekreativne aktivnosti.«
Po njegovem mnenju je dobil trim v Sloveniji takšen razmah kot nobena akcija kasneje, pa jih je bilo veliko, kot na primer Vsi na kolo za zdravo telo, Vsi veselo na poljano belo, Pot pod noge, krepimo srce, Za vitko postavo je plavanje pravo ali Vedno mladi tečemo radi. »In trim je dejansko beseda angleškega izvora, s katero so Norvežani poimenovali zadnjo fazo natovarjanja ladij, ko so tovor uravnotežili. V prenesenem smislu pomeni ravnovesje človeka v telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem ustroju, pa tudi ravnovesje z okoljem,« pravi dr. Herman Berčič, akter in živa priča tedaj prerojevajoče se športno rekreativne scene v Sloveniji.
Ta se je od drugih bivših jugoslovanskih republik razlikovala tudi po razširjenosti rekreativnega športa nasploh. Kot pripoveduje, so se v sedemdesetih v številnih delovnih organizacijah med delovnim časom izvajali desetminutni rekreativni odmori, ko so predvsem delavke ob spremljavi glasbe izvajale gimnastične vaje. »Nekaj takega so takrat izvajali še kvečjemu na Japonskem, Švedskem in v Sovjetski zvezi,« pripoveduje dr. Berčič, ki je prva leta po končanem študiju tudi sam na ta način pospeševal športno rekreativno dejavnost v tržiški predilnici.
Rekreacija je bila del slovenskega skandinavskega sna
Tisto so bili časi, ko je bilo treba ljudi nagovarjati h gibanju in jih prepričevati o njegovi koristnosti. Danes je drugače. Po podatkih dr. Berčiča je bilo leta 1973 razmerje med rekreativno dejavnimi moškimi in ženskami v Sloveniji 4 proti 1, v osemdesetih se je razmerje zmanjšalo na 2 proti 1, potem na 3 proti 2, dandanes pa je izenačeno. Športno aktivnih je 60 odstotkov Slovencev, kar nas uvršča blizu evropskega vrha, ki ga zasedajo Švedi in Norvežani. Rekreacija je bila del slovenskega skandinavskega sna. In tudi psevdopolitičen koncept. V drugih republikah bivše Jugoslavije se rekreativno gibanje ni razvilo v tolikšni meri kot v Sloveniji. In ja, tekel je dr. Drnovšek. Slobodan Milošević se s tem ni ponašal.
Po meritvah iz sedemdesetih je bilo aktivnih okoli 30 odstotkov prebivalstva. Dr. Berčič dodaja: »Danes neenake socialne razmere nikakor ne koristijo. Na tak trend brezposelnih nismo računali. Brezposelnost in športno rekreativna dejavnost ne gresta skupaj, čeravno je profesor Drago Ulaga vedno govoril, da je najcenejša in zelo koristna športno rekreativna dejavnost prav hoja. Da hoja napravi človeka modreca in poeta. Za hojo pa ne potrebuješ drage opreme.«
V čem bi bila razlika med rekreativcem iz časov TVD Partizana, sindikalnih iger oziroma trim časov ter dandanašnjikom? Gojko Zalokar jo vidi takole: »Zelo težko primerjam današnjega rekreativca z rekreativcem iz osemdesetih. Cilji ljudi takrat in danes so različni. Zdaj je način življenja pripomogel k temu, da so se ljudje začeli bolj zanimati zase in delati na svojih psihofizičnih sposobnostih. Tega takrat ni bilo. Takrat je šlo bolj za druženje. Bodisi v delovnih organizacijah ali v društvih, kot je bil Partizan. Rekreativnih društev kot takih niti ni bilo, ampak se je vse dogajalo v partizanskih društvih, kjer je bila širina in ni šlo samo za eno panogo. In pa delavska društva, ki so imela sekcije za košarko, odbojko, smučanje. Ta so bila usmerjena bolj panožno in ne tako široko. Takrat je šlo v delavskih društvih za vprašanje storilnosti. Bolj si fit, več narediš. V tem smislu. Potegnili so filozofijo iz zahodnega kapitalističnega sveta. Danes je drugače. Nekateri rekreativci so bolj zagrizeni kot vrhunski športniki. Kar je spet slovenstvo. Glava. Zakasnele ambicije. Ljudje lovijo, kar v mladosti niso dosegli. Tega je veliko,« pravi gospod, ki je bržkone z najboljšimi namerami zanetil dandanašnjo tekaško manijo.
Nujna dnevna doza
Nekateri rekreativci posegajo celo po dopingu. Zaradi česar je ljubljanski maraton prva rekreativna prireditev, na kateri je bila izvedena doping kontrola. »Za doping ne vem, vem pa, da ljudje na veliko jejo prehranska dopolnila. Vse skupaj je šlo predaleč. Ljudi bi bilo treba umiriti. Da se vrnemo k osnovam, zaradi katerih se sploh rekreiramo. In spet so tukaj pomembni mediji, kajti brez medijev tudi tega booma ne bi bilo,« pravi dr. Nada Kozjek Rotovnik, zdravnica in tudi sama rekreativka.
Da, mediji. O zaslužnosti medijskega vpliva govori tudi Zalokar. Primož Kališnik, novinarski kolega iz revije Polet, velja za ključno osebo tega procesa. »Vsi skupaj bi se morali pokloniti trimu, ker tisto je bila bistveno bolj koristna zadeva od tega, kar se dogaja danes. Žal je zamrl, tako kot so zamrli Kaveljci in korenine Mita Trefalta. Pri trimu ni bilo zraven toliko pacientov, željnih dokazovanja, čeravno bi dejal, da je bil osnovni nosilec idej telovadbe pri nas dr. Viktor Murnik, še v časih Sokola, ki je tedaj razvil koncept telovadnih vaj. Po številčnosti je danes scena bistveno večja, se pa danes ne more več zgoditi, da bi se na bloških tekih zbralo po več tisoč smučarskih tekačev. Ti danes tečejo zase. Sicer pa k tezi, da ljudje tečejo, ker je to 'fensi', ne prikimavam preveč. Morda je danes tega več celo v kolesarstvu. Ljudje tečejo, da ne znorijo. Tek povezuje zelo različne ljudi. Povezuje bolečino in veselje vseh ljudi. Maraton je opravek s samim seboj. Institucionaliziran pobeg pred samim sabo, ki ima neko družbeno priznanje in je družbeno sprejemljiv. Če tečeš maraton, se te ne obsoja, čeprav človek, ki teče maraton, ni ravno normalen. Gre za fizično precej nezdravo početje, ki pa ga je zdravo izvesti zaradi svoje glave. Ob tem ima pa ljubljanski maraton veliko kvaliteto, ker se ga ni uspela polastiti nobena, ne politična ne ekonomska opcija. Na koncu je vendarle tek, ki pripada ljudem.«
Lahko ugotovimo, da se je športno rekreativna dejavnost iz začetnih negotovosti razvila v danes nemara najmočnejše civilnodružbeno gibanje v deželi. Ki premore tudi izjemne gospodarske potenciale. Slovenec se očitno najbolje počuti, ko teče ali kolesari. Ali tik po tem. Nekaj, v kar je bilo treba nekoč ljudi prepričevati, danes ljudem pomeni nujno dnevno dozo.
