Biciklistična manija v slovenskih Alpah: Ponosno nori

Petdeset na dan

Za to, da slovensko kolesaromanijo spoznaš v srž, moraš na Vršič. Nekoč je bil to mitski hrib, ki ga je s kolesom osvojil redko kdo. A časi se spreminjajo. Tako kot imajo dandanes pridne odličnjakinje potetovirana telesa, tudi Vršič v teh časih osvajajo ljudje, ki bi se jim trideset let nazaj tako početje zdelo norost. »Jaz bi dušo spustil že pri Eriki (bivši podrti hotel na začetku ceste na Vršič, op.p.),« začne razlagati svoj odnos do jurišanja na Vršič gospod Janez, Podkorenčan, ki na vrhu prelaza pobira parkirnino. In nadaljuje: »Čeprav ni čisto res, da ne bi nikdar šel s kolesom na Vršič. Davno nazaj sva se s kolegom s kolesom odpravila na obisk k prijatelju, ki je bil pri vojakih na drugi, soški strani. Od svaka policista sem si sposodil kolo diamant brez prestav in na kontro. Težko je bilo. Pri ruski kapelici sva si rekla, greva po bližnjici. Ojoj! Do vrha sem ga nesel na rami. Ko sva prišla sem gor, sva šla do Poštarske koče, kjer so bile pa neke punce in sva kolega kar pri vojakih pustila, midva sva ga pa ribala celo noč. Madonca je bilo užitno. Zjutraj sva se pa spustila.«

Kar hočemo reči, je, da je bil kolesarski vzpon na Vršič svoje čase mitski podvig. Dandanes ga dnevno osvoji vsaj petdeset ljudi, med vikendi pa tudi več. V torek tako tudi Thomas Strange iz Indianapolisa v ZDA. Američan blizu tridesetih, močnejše nekolesarske postave, vendar pa z železno voljo. »Še sto metrov,« mu iz avta zavpijemo v pogubno vzpodbudo. Ni namreč razumel, za kaj gre, in se je ustavil. Ustaviti kolesarja sredi hriba in osebne agonije je primerljivo, kot če bi moral poln tanker nafte spet štartati iz ničle. Pravzaprav ni res. Tanker to stori lažje. Američan, ki je na solo kolesarskem izletu, ki ga je začel v Benetkah in na katerem kani prekolesariti kompletno severozahodno Slovenijo, pove, da se je pri vzponu na Vršič ustavil »many, many, many times« oziroma: »Na lestvici težavnosti do deset mojih dosežkov je tole med 3 in 9. Pred leti sem namreč s kajakom preveslal 60 kilometrov po Lake Superior v Kanadi. A sedaj prihaja zabaven del. Spust.«

No, govoril je rahlo na pamet. Že se je odpeljal naprej po cesti, ki se pri trafiki, kjer gospa trafikantka v teh dneh bije vnaprej izgubljeno bitko z ovcami, ki ji onegavijo po deskah, začenja spuščati na trentarsko stran, vendar pa je na levi tudi odcep do Tičarjevega doma. Ko je ubogi Thomas ugledal novo strmino, je pomislil, da gre za nadaljevanje vzpona. Ter glasno izrekel: »Huh, not again?!« Gospa trafikantka pa medtem tisočič: »Gremo, Roza, dovolj je. Ah, nimam srca, da bi jo udarila.«

Na spletu lahko najdete nasvete, kako se pripraviti za »Juriš na Vršič«, vsakoletno dirko, na kateri se je lani navkljub dežju zbralo 980 rekreativnih kolesarjev. Maksimalno število udeležencev se giblje okoli 1200 tekmovalcev, kolikor praviloma dovoli policija. Minimalni trening za vršiški naskok naj traja vsaj štiri tedne vadbe, priporočajo strokovnjaki. Kar je pa redkost. Slovenski amaterji so na robu profesionalizma in letno prekolesarijo tudi po 30.000 kilometrov, medtem ko najboljši za vzpon na vrh potrebujejo nekaj več kot pol ure. Za gospode, kot je Bojan iz Štajerske, je ura in pol, kolikor mu je vzpon vzel v torek, zelo zadovoljiv rezultat. »Kajti letos niti nisem prevozil več kot tisoč kilometrov. Če bi več treniral, bi verjetno zmogel prej kot v uri.«

Ena od posledic razmaha kolesarjenja na Vršič so tudi tankočutni poskusi diferenciacije znotraj rekreativne srenje. Na resnejše in na »romarje«, kot se tradicionalno imenuje povprečniško večino, ki s svojo množičnostjo maje ugled dosežka. »Uro in pol sem potreboval,« pove že na videz vrhunsko pripravljen sodržavljan, ki smo ga nagovorili na zadnjih sto metrih vzpona, a je odgovarjal brez težav s sapo. »Dober čas,« navržemo, ne zavedajoč se, da smo ga blago užalili. »Solidno,« odgovori in brž doda: »Ampak iz Martuljka, ne iz Kranjske Gore.«

Dobro za stanje v glavi

Zasedba na vrhu je bila sicer nadvse internacionalna. Med njimi tudi trije južni Bavarci, Norbert, Gerard in Ralf. Na vrh so prišli nekaj pod dvema urama, s tem da so ves čas čakali četrtega kolega, ki je zaostajal zadaj. Norberta, sicer inženirja v Siemensu, poprosimo za sociološko razlago biciklistične manije. Takole odgovori: »Tudi v Nemčiji je pred dvajsetimi leti redko kdo kolesaril, medtem ko je danes kolesarjev ogromno. Verjetno razlaga za to ni v napredku kolesarske opreme, saj moraš navkljub še tako dobrim prestavam potiskati pedala sam. Ljudje smo začeli več razmišljati o zdravju in telesni aktivnosti. Dejansko ni nikakršnega užitka v naprezanju, vendar pa na koncu ugotoviš, da je tak vzpon predvsem dober za stanje v tvoji glavi. Med vzponom mi stalno padajo ideje in rešitve, vezane na službo. Tudi inženirske.«

Medtem ko so imeli Bavarci specialke, ki so načeloma hitrejša in lažja kolesa, je Pavel Prerost z Dunaja na vrh prišel z 20-kilogramskim okornežem, ki mu je prtljažnik obesil še dodatnih 40 kilogramov opreme. Pavel je bil sredi 40-dnevnega kolesarskega izleta od Dunaja do Gradeža. Kolesari vsak dan, do vrha prelaza je potreboval nekaj več kot dve uri: »Najtežji del vzpona je strmina brez ovinkov tik pred vrhom. Tam sem si vzel deset minut odmora, sicer sem se pa že prej štirikrat ustavil,« pove Avstrijec, ki je bil v mladosti smučarski tekač.

No, brez bratov Panoncev tudi na Vršiču ni šlo. »Prvič sva izvedla tak vzpon. Kaki dve uri sva potrebovala. Počivala sva šele na koncu. Imava 110 let skupaj in je malce zagatno. Doma v Radencih kolesariva po hribčkih, vendar pa nič takega. Od nekdaj poslušam, da je Vršič bavbav, pa ni res. Če si vztrajen, gre, je pa zagotovo to najtežje, kar sem doslej prekolesaril. V Radencih imaš stometrske hribčke, na katerih se pije vino, in še tja gor si 90 odstotkov ljudi ne upa, ker jim je prestrmo. Rekla sva si, kar bo, pa bo, najela bicikle in prišla na vrh. Sedaj pa uživanje,« po veseljaško, brez trpeče šampionskih izrazov na obrazu, kot da govorita o sprehodu po mestu, povesta Borut in Cvetka iz Radencev. Ah, ti Panonci! Kot da ne znajo tržiti naporov. Politično korekten kolesarski izraz na obrazu je vendarle športniško mučeniško trpeč. Je pa res, da je panonsko kolesarjenje nekaj drugega kot vzpon na Vršič. Tam se dolga, težka kolesa tradicionalno uporabljajo za vožnjo do zadružne štacune, v kateri v cekar naložiš kruh in »kiselo« za špricerje. Vino imaš itak že doma.

Spustili smo se na drugo, trentarsko stran. Čeravno je bilo popoldne in je večina kolesarjev svoje ture, ki jih zanimivo opravljajo čez dan in po največji vročini, že končala, se je še dalo naleteti na nemalokateri primerek. Tako tudi na Mikloša in Ano, par sredi dvajsetih iz Budimpešte na bizarnem tandemskem biciklu, s prtljago za par dni bivanja na poti, ki je nemara tehtala vsaj 30 kilogramov. »To kolo je nemški izum. Potujeva petsto kilometrov po Sloveniji. Štartala sva v Ljubljani, kamor se bova tudi vrnila. Na Vršič se bova povzpela jutri. Niti nisva športnika. Doma ne trenirava, a ni tako težko. Doslej še nisva padla,« pove idiličen par. Na misel pride teza Blaža Ogorevca, da velja trdnost zveze preveriti s tem, da gre par v Indijo. Idejo velikega pisca in reporterja zato parafrazirano vrnemo madžarskemu paru. »Če je takšno kolesarjenje dobro za zvezo? Zagotovo je. Skupaj sva devet let,« se nasmeji Ana, medtem ko je Mikloš, ki je goneč glavne gonilke opravljal večji del posla, kazal manjše znake navdušenja. Nismo spraševali, a dalo bi se pomisliti, da je bila ideja za izlet Anina. Dan kasneje jima je s soške strani res uspelo v štirih urah priti na Vršič. Pri spustu na kranjskogorsko stran smo ju namreč zasačili še dodatno utrjevati zvezo pri serpentini številka 19. Krpala ali menjavala sta počeno gumo. Po tem izletu se bosta ali razšla ali pa nemara res ostala skupaj do konca življenja.

Moderne počitnice niso počivanje

Pot na Mangart v torek ni bila obljudena, kot je sicer menda med vikendi. Po ozki poti je v nekem trenutku na nekakšnih skirojih in v spremstvu kombija komercialne organizacije, ki te vrste spuste očitno organizira, pridrvela vesela skupina evro najstnic, sicer smo pa na prvi popoldanski primerek naleteli šele pri serpentini tik pred gozdno mejo. »Čuti se, da je zrak že redkejši. Težje se diha,« pove Michael iz Krakova na Poljskem. S punco Elisabeth sta ravno počivala. Do vrha sta imela v tempu, v katerem sta se premikala, še kakih 45 minut.

Mangart je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Ko prideš na sedlo, si na 2055 metrih, medtem ko je gora, ki se dviguje nad njim, še 624 metrov višja. Ena najbolj slikovitih planin oziroma travnatih planot, na katero vsako tretjo nedeljo v avgustu že petnajst let zapored poteka tudi gorsko kolesarsko tekmovanje. A ne do vrha, temveč samo do skalnega podora pod Rdečo skalo: »Trudimo se in opozarjamo pristojne, da je ta odsek, četudi je uradno zaprt, nevaren za vse pohodnike, kolesarje in izletnike v avtomobilih,« sporočajo organizatorji dirke. Na podor, ki je nastal med potresom in plazenjem pred leti, ko je zalilo dolino pod Mangartom, tudi naša ekspedicija ni bila pozorna, niti ga ni opazila. Kot bi najbrž lahko rekli tudi za vse tiste, ki so v torek z avtomobili, motorji, kolesi ali peš prišli na vrh. Moderne počitnice niso počivanje. S sodobnih počitnic se moraš vrniti fizično utrujen. Kot bi dejal Gerard, bavarski znanec z Vršiča: »Ko pridem domov, si bom vzel pet dni počitka.«

Mimo ovinka, na katerem sta počivala Poljaka, je po poti navzdol pridrvel Danny iz belgijskega Liegea. V mladosti kolesar, danes potovalni agent na počitnicah v Bovcu. S kolesom je premagal tudi že mitske vzpone, kot sta italijanski prelaz Stelvio (26 km in 48 serpentin do 2757 m) ter Marmolada. Tudi Danny vadi vsaj štirikrat tedensko in spada med odvisnike od športa. »Tukajšnje ceste, kot na primer ta na Mangart ali na Vršič, so podobne italijanskim v Dolomitih, ki so prav tako bolj naravne, ožje in ne tako obljudene od avtomobilov, medtem ko so v Franciji ceste širše in je več avtomobilskega prometa. Vsako leto gremo s kolegi kolesarit v hribe. To so moje najljubše počitnice. Ta šport moraš imeti rad. Dejansko gre za trpljenje. Kolesarji smo nori in v tem se počutimo dobro. Ljubim vsako strmino. Imam prijatelja, ki je boksar in obožuje boks. Jaz ga ne. Jaz obožujem kolesarstvo. Danes kolesarim sam, vendar pa sem raje s prijatelji. In če si s prijatelji, vedno pride do tekmovanja. Vedno! Sedaj pa hitim dol, da ujamem zaključek današnje etape Toura na televiziji.«

Odpeljemo se do vrha. Za tiste, ki na Mangartu še niste bili, povejmo, da je to nemara najbolj radikalen in surovo prelep gorski svet, do katerega se v Sloveniji da priti z avtom. Na vrhu srečamo Paula iz Brightona, angleškega obmorskega letovišča, kjer se je v minulih dneh tragično ponesrečil 15-letni sin avstralskega pevca Nicka Cava. »Silno utrujen sem. Imata kaj vode?« povpraša izčrpani Anglež. »Štartal sem v Kranjski Gori, šel čez prvi prelaz (Predil) in sedaj sem tukaj. Zelo, zelo težko. Pred štirinajstimi dnevi sem opravil pot od Ženeve do Nice in prekolesaril francoske Alpe po dolgem. A tole je nekaj najtežjega, kar sem prekolesaril v življenju, pa sem že šel tudi čez L'Alp-d'Huez. Tole je trikrat težje od L'Alp-d'Huez. Tudi od Col de la Bonette (najvišje ležeča cesta v Evropi, ki se povzpne na 2715 metrov in je po njej občasno speljan Tour De France, op.p.) je težje. Strašen hrib,« spoštljivo izjavi Paul. Na počitnice hodi izključno s kolesom, med drugim je kolesaril tudi po Jamajki in Baliju. »V čem je smisel teh naporov?« ga povprašamo. »Hm, lahko mirno spim, lahko pojem obilno večerjo, lahko spijem par piv in sem sproščen. Nekaj v tem smislu,« odgovori.

Če k Paulovi argumentaciji pridamo še dejstvo, da se pri takšnih kolesarskih naporih v telesu izločajo endorfini, kar pomeni, da gre tudi za drogiranje, je Anglež nemara povsem jedrnato opisal, za kaj pri kolesarski maniji gre. Ljudje iščejo mir v glavi. Nekaj, kar sirskim migrantom, ki kolesarijo čez Makedonijo in Srbijo, ni dano, ker dejansko kolesarijo za svoja življenja.