Piranski zaliv: Tajni načrt »Operacija Hot Iza«

Simulacija uspela, ozemlje izgubljeno

V prvih korakih vaje se je za popolnoma pravilno pokazala analiza hrvaškega vojaškega analitika Igorja Tabaka, iz katere so načrtovalci črpali scenarij. Trdil je, da »je za zaščito prostora in suverenosti lastne države hrvaška vojska neadekvatna po ključnih parametrih«. Struktura celotne sestave je ad hoc postavljena improvizatorsko, je ugotavljal Tabak, za njim pa so ponavljali v slovenskem generalštabu. »To je dediščina oblikovanja vojske v vojni, kjer je bil takšen postopek razumljiv.« Še posebej uničujoče pa naj bi bilo dejstvo, da politična struktura sili vojsko v sodelovanje z nevojaškimi sektorji, »kjer se na vojsko prenaša nerazumno visoke stroške vzdrževanja civilne infrastrukture«, ki se jih računovodsko prikazuje kot del obrambnega proračuna. Slovenska vojska je v nasprotju s hrvaško imela čas, da v miru sestavi zelo fleksibilno profesionalno strukturo, ki se lahko hitro prilagodi zelo raznorodnim bojiščem in deluje po vnaprej premišljenem in na terenu preverjenem scenariju.

V prvi noči simuliranega slovenskega prodora je teorija delovala brezhibno. Slovenski vojaki so pokazali taktično premoč, zasedli ozemlje, s katerega naj bi diplomati začrtali nove meje, in začeli utrjevati položaje. Vendar se je naslednji dan največja hrvaška slabost hitro pokazala kot prednost. Prav dejstvo, da je bila njihova vojska oblikovana med vojno, je hkrati pomenilo, da ima za seboj pet let bojnih izkušenj in častniški kader, ki se hitro znajde v položaju, kjer ni kontingentnih obrambnih načrtov. S hitro mobilizacijo zračnih sil, elitne gardijske oklepno-mehanizirane brigade in polka vojaške policije so učinkovito potiskali slovenske enote nazaj proti meji. Ideja vaje je bila preizkusiti možnost vojaškega scenarija brez civilnih žrtev, vendar je simulacija pokazala, da bi bila v nekaj dneh civilna infrastruktura razbita, število civilnih žrtev bi preseglo število ubitih vojakov, končni položaj pa bi bil podoben začetnemu. Na terenu se je izkazalo, da sta vojski precej enakopravni. Prenašanje »nerazumno visokih stroškov vzdrževanja civilne infrastrukture na vojsko« je oslabilo tako slovensko kot hrvaško vojsko, vendar je na koncu prevladala številčna premoč hrvaške vojske. Vajo so končali, ko so se slovenske enote v simulaciji že borile pri Gordiju in Xaafuunu, ki sta igrala vlogi Portoroža in Pirana.

Sklep vaje »Godspeed« je bil, da je konflikt med Slovenijo in Hrvaško asimetričen in da ga Slovenija s klasično operacijo četrte generacije vojskovanja ne more dobiti.

Čeprav potek vaje ni bil skrivnost, je njen pomen presenetljivo opazil le srbski novinar časopisa Politika Miroslav Lazanski, ki sledi kriznim žariščem. V pogovorni oddaji na televiziji Republike srbske RTRS je mimogrede omenil, da se mu zdi, da Slovenija »sanja vojno s Hrvaško«, v kateri bi zagotovo zmagala. »Problem je le ta, da Hrvaška ima nekakšno vojsko, Slovenija pa ne,« je sarkastično pripomnil novinar, ki slovi kot neizprosen nacionalist.

Kasneje pa so nekateri drugi vojaški analitiki dvignili obrvi ob razpravi na Natovem obrambnem kolidžu v Rimu, kjer je bilo govora o strategiji in taktiki slovenske vojske med osamosvojitveno vojno. Tam so govorili o osamosvojitveni vojni kot o hibridni obrambni vojni, izraz, ki v strokovni literaturi do takrat ni bil v običajni rabi. Med modnim razpravljanjem o protiterorističnih strategijah enot za hitro intervencijo, interoperabilnosti enot Nata in dinamičnem strateškem okolju je bil koncept hibridne vojne marginalen fenomen, ki je postal aktualen šele z uporabo hibridne vojne za priključitev Krima in presenetljivim vstopom Ruske federacije v vojaške operacije pete generacije vojskovanja. Hibridna vojna se je v vseh geostrateških analizah pojavila kot ofenzivna vojna. Izkušnje Slovenije, ki je svojo vojno za osamosvojitev poskusila konceptualno razviti kot primer obrambne hibridne vojne, so ostali slabo zapaženi. Na svojih predavanjih na kolidžu za kopensko vojskovanje ameriške pehote je general Edward Atkeson Slovenijo mimogrede navajal kot uspešen primer »na civilistih temelječe obrambe kot umetnosti vojne«. Na washingtonskem centru za strateške študije pa je bil med sodelavci študije, ki je govorila o istem konceptu v kontekstu »post-vojaških oborožitvenih sistemov« in navaja, kako so vlade baltskih republik že leta 1991 in 1992 načrtovale uporabo civilistov pri svojih obrambnih načrtih proti morebitnim ambicijam Ruske federacije, da ponovno vzpostavi nadzor nad njimi. Novo je bilo to, da v modernih pogojih komunikacijske družbe civilisti niso postranska škoda vojaških operacij, ampak operativno jedro post-vojaških akcij za širitev ozemlja, ki kot multiplikatorje moči uporabljajo vso civilno infrastrukturo razvitih družb. Idealen cilj tega pristopa je okupacija omejene količine ozemlja brez izgub na strani agresorja in brez civilnih žrtev. Geostrateški analitik Miro Cigler je v Sloveniji raziskoval ta koncept in je letos v Objektivu v članku »Od ubijanja k manipulaciji« pisal, da »hibridna vojna pomeni sočasno uporabo različnih oblik fizične sile, psiho-socialnega delovanja, ekonomskih ukrepov in tehnoloških dosežkov«.

Hibridna obramba v napadu

Avtorjem, ki so raziskovali teoretske koncepte hibridne vojne, ni bilo znano, da je bil v Sloveniji izdelan sistemski načrt njene uporabe, za vzpostavitev nadzora nad celotnim Piranskim zalivom in odprtje dostopa na odprto morje.

Dokument s preprostim naslovom »Operacija Hot Iza«, ki o tem govori, je predstavljen kot politični in vojaški načrt »rešitve vprašanja ozemeljskih voda«. Ime je dobil že leta 2006, ko so med Slovenijo in Hrvaško nastale napetosti zaradi gradnje ceste. Leta 2014 je dokument dobil dokončno operativno formo in predstavlja celovit načrt vzpostavitve slovenske suverenosti nad Piranskim zalivom. Niz različnih scenarijev je bil dopolnjen z izkušnjami Ruske federacije ob zasedbi Krima, kjer so analitike generalštaba pritegnili predvsem nizki stroški in minimalna tveganja ob maksimalnem učinku.

»Operacijo Hot Iza načrtovati in izpeljati po načelih najsodobnejše, pete generacije vojskovanja hibridne vojne,« piše v nekoliko okorno napisanih fragmentih originalnega dokumenta, ki ga je redakcija Objektiva dobila na vpogled. »Metoda: vzpostavitev suverenosti brez izstreljenega naboja. Po Suntzuju; najboljša je tista vojna, ki jo dobiš brez boja. Cilj: dokončna rešitev vprašanja Piranskega zaliva, zagotovitev svobodnega izhoda na odprto morje in pomorske prihodnosti Slovenije.« Citirano besedilo je sumarno. Celoten dosje je po pričevanju virov, ki so ga imeli v rokah, bistveno daljši, bolj sistematičen, podrobnejši in dostopen omejenemu krogu. Viri so ga dali na vpogled zaradi suma, da se je hrvaška varnostno-obveščevalna služba SOA dokopala do uvoda v dokument in da na Hrvaškem pripravljajo hibridne protiukrepe. Slovenski dokument je nedvoumen.

»Uspešnost zagotavljajo:

nerešeno ozemeljsko vprašanje teritorija, ki je zgodovinsko dokazano naš;

etnična manjšina, ki se želi priključiti matici;

nezainteresirana, neodločna in ob mednarodnih incidentih impotentna mednarodna skupnost;

odločni narodni voditelji – rešitelji;

nacionalni mediji, ki bodo delovali v duhu nacionalnega interesa;

elementi vojske in policije v nedenominacijskih uniformah;

aktiviranje rezervne formacije 2. DBGS;

dolgoročna ekonomska strategija destabilizacije odnosov s prodajo domačih podjetij in uporaba resentimenta, ki ga prodaja povzroča, kot multiplikatorja sile;

nerešeno ozemeljsko/akvatorijsko vprašanje se v domači politiki in medijih nekaj let/še bolje desetletij vztrajno duši na počasnem ognju, tako da zagotavlja občasne incidente po lastnem izboru. O tem se kontinuirano obvešča mednarodno javnost v multilateralnih strukturah, kot so OZN, OVSE, EU, Nato in Svet Evrope, kot tudi naše strateške in ostale prijatelje v Afriški uniji, Aseanu in Latinski Ameriki. Slovenski pogled na mejo na morju in problematiko je strateškim partnerjem znan, v razumevanje pa so vloženi maksimalni napori diplomatskih izpostav in atašejskega kadra. Državljanom Slovenije je bilo velikokrat z realnimi in virtualnimi metodami predočeno, kaj je naše in da bo to spet naše, prej ali slej, naj stane, kar hoče. Element splošno sprejete neizogibnosti je ključen pogoj za vztrajanje, tudi ko akcija naleti na ovire. Sinhronizirano delovanje vladnih služb, diplomatskih predstavništev in nevladnih organizacij.«

Fiktivna manjšina, realno ozemlje

Prva težava, na katero so načrtovalci naleteli, je pomanjkanje jedra opazne nacionalne manjšine, okrog katere bi lahko začeli načrtovati aktivno obrambo. Rešitev je nekoliko improvizirana, vendar izvirna.

»Brez etnične manjšine bi šlo za zavojevalno – nepravično vojno, z etnično manjšino pa gre za osvobodilno, torej pravično zadevo. Če manjšine nimamo, jo je potrebno postopno ustvariti, negovati in vzgajati, dokler ne dozori do spoznanja, da 'ji v tuji državi življenja ni' in se želi priključiti svoji matici domovini. Res da v hrvaški Istri Slovenija nima več manjšine, ima pa zadostno koncentracijo naših pavšalistov, vikendašev in lastnikov počitniških hiš in vil, ki imajo večino v krajevni skupnosti Savudrija in so organizirani kot interesna počitniška skupnost. Z diskretno, vendar sistematično akcijo je treba strateške partnerje opozoriti na nevzdržnost položaja manjšine, ki ne samo, da nima nobenih nacionalnih pravic, ampak se ji zanika tudi pravico do obstajanja. Nujna je mobilizacija etatistično nevtralnih naklonjenih kulturnih elementov, npr. pisatelj Boris Pahor.«

Dokument začetek akcije postavlja v čas, ko je mednarodna skupnost okupirana z večjim konfliktom, kot je ozemeljski spor na nekaj kilometrih meje med članicama Nata. »Npr. ko bo EU gradila begunska taborišča na svojem južnem obrobju, ali ko bo Nato izvajal vojaške manevre v nekdanji vzhodni Evropi. OZN in OVSE razumeti kot pasiven dejavnik brez realnega vpliva.

Navznoter oslomba na močne like odločnih političnih voditeljev. Vendar, ker je uspeh operacije v veliki meri odvisen od tajnosti priprav, je potrebno pravočasno z vseh vodilnih političnih mest na primeren način odsloviti ali premestiti kadre, ki ne razumejo pojma tajnosti in diskretnosti in so nagnjeni k pretiranemu razlaganju svojih dejanj.

Mediji so v operaciji zelo pomembni, obvezno morajo biti homogeni v zaščiti nacionalnega interesa. Med akcijo je potrebno kreativno omejiti dejanja nepatriotizma. Podpora domačega tiska je nujna za ustrezno recepcijo poteka dogodkov kot spontanega upora, ki zahteva ustrezno akcijo matice.«

Ključen element v nadaljevanju natančno opisane akcije je negotovost, ali gre za nesrečen splet okoliščin, predstavo, demonstrativne akcije lokalnega prebivalstva ali invazijo. Eno temeljnih načel hibridne vojne je mimikrija.

»Na vsakem koraku operacije je treba političnemu in vojaškemu vodstvu omogočiti možnost zanikanja vpletenosti Slovenije. Enote redne vojske in policije za sam potek operacije niso odločilne, vendar se jih ne da povsem izključiti zaradi vsake eventualnosti. Zato je potrebno določene elemente enot preobleči v civilne obleke in jih kot turiste napotiti v hotele, kampe in privatne turistične kapacitete v krajevni skupnosti Savudrija in širše na turističnem območju občine Buje. Ključen je vtis, da povsod razen v uradnih institucijah in trgovinah govorijo slovensko, in uporabiti socialna omrežja kot multiplikator moči, da to dejstvo postane očitno in dobi ustrezne konotacije. Ruski vdor na Krim je pokazal, da je v začetnih korakih učinkovito, če so prisotni komični elementi, ki operaciji dajo vtis neresnosti. Na portoroškem letališču se pripravi miting letalskih modelarjev, ki s svojimi brezpilotnimi letali in droni zagotavljajo daljinski videonadzor dogajanja na terenu. Gimnazija Vič sodeluje s svojo visokotehnološko podmornico Nautilus v okviru evropskega projekta Erasmus. Naša bojna mornarica s patrolno ladjo Triglav in vsemi potapljači pa v okviru načrta strateškega maskiranja in prelisičenja sovražnika sodeluje v EU pomorskih silah reševanja beguncev pred libijsko obalo.«

Blisk in grom

Strogo vojaško jedro akcije izvedejo prostovoljci, organizirani v 2. DBGS v generičnih teritorialnih enotah brez oznak in s karakteristikami lokalne milice.

»Za začetek operacije je časovno primeren konec glavne sezone, ko se večina tujcev že vrne domov, povečana koncentracija Slovencev pa ne bi zbujala prevelike pozornosti lokalnih, županijskih in centralnih oblasti. Upoštevamo še mednarodno situacijo, ki mora ostati v stanju maksimalne negotovosti, dokler je ne pripeljemo do fait accompli.«

Dostopen je samo sumaren opis operacije, vendar viri zagotavljajo, da so v dosjeju videli poimenski seznam pripadnikov 2. DBGS, zemljevide poteka operacij, lokalne centre moči in tudi kontingentne načrte evakuacije v primeru, da bi se presenečenje ponesrečilo in bi hrvaške sile dobile možnost reagiranja. Zagotavljajo, da dokument ne predstavlja imaginarnega scenarija vojaške vaje, ampak da gre za operativni taktični načrt z vso ustrezno dokumentacijo. Nekoliko presenetljivo je za celotno operacijo predvidenih le šest ur.

»Čas izvedbe: Izbrati obdobje, ko je 1. slovenska brigada zunaj teritorija Slovenije in skupaj s hrvaško oklepno gardno brigado in motorizirano gardno brigado sodeluje na načrtovanih manevrih Nata 'Return to Europe' v Białystoku na Poljskem. Ključno je mednarodni javnosti predočiti, da je do obrambne hibridne vojne v Piranskem zalivu prišlo v času, ko 'Slovenija nima vojske'. V Natu mora slovenska diplomacija podpirati ambicije Hrvaške, da na manevrih na Poljskem sodeluje s čim večjim številom vojakov in tehnike. Uniforme, oprema in oborožitev 2. DBGS se s sredstvi civilnega voznega parka prepelje v skladišča v Kanegri, Crvenem vrhu, Bašaniji in Zambratiji, njenih 3000 članov, preoblečenih v turiste, se v več dnevnih in nočnih valovih namesti na položaje od Svete Marije na Krasu do pristanišča Savudrija. Na 'dan D' lokalna interesna skupnost savudrijskih Slovencev, ki se preimenuje v Slovenski narodni svet, izda proglas, s katerim deklarira neodvisnost Krajevne skupnosti Savudrija od občine Buje, županije Istra in države Hrvaške ter se zaradi svojih zgodovinskih, etničnih, zemljepisnih, okoljevarstvenih, lastniških in še kakšnih razlogov in korenin okliče za samostojno mednarodno entiteto in takoj nato ponudi združitev s Slovenijo. Na krajevni skupnosti zamenja tablo, na savudrijskem svetilniku izobesi slovensko zastavo. Vse dvojezične krajevne table se zamenjajo s tablami slovenskih krajevnih imen. Strokovno usposobljeni elementi vojske in policije zgodaj zjutraj na obali razgrnejo ležalke in brisače in s tem s svojimi telesi nenasilno preprečijo morebitni hrvaški poskus pomorskega desanta. Tuje turiste, ki postanejo priče zgodovinskemu dogodku, se spodbuja, da na socialnih omrežjih objavljajo svoje videoposnetke dogajanja na plažah. V hotelskem kompleksu Kempinsky v Portorožu na povabilo slovenske vlade po naključju gostujejo medijske ekipe vodilnih globalnih medijskih hiš, ki med snemanjem v Sečoveljskih solinah pričajo, da na slovenski strani meje niso opazile nikakršnih vojaških premikov in da na slovenski strani obale vlada popoln mir, čeprav je prebivalstvo zaskrbljeno. Ko hrvaška stran pokaže ambicije po reagiranju, pripadniki 2. DBGS oblečejo nedenominacijske uniforme in se predstavijo kot lokalna milica. Običajna oprava za zakrinkavanje deluje dovolj zastrašujoče, da se neavtohtono prebivalstvo premakne nazaj na Hrvaško ali pragmatično sklene, da se je treba prilagoditi. Državni zbor na izrednem nočnem zasedanju sprejme ponudbo Savudrije in jo kot novoustanovljeno občino priključi državi Sloveniji. Ustavno sodišče še isto noč, po analogiji z Ankaranom razsodi, da ima Savudrija pravico imenovati se občina. Hkrati slovenski ambasadorji v mednarodnih organizacijah in pri strateških in še kakšnih partnerjih predstavijo potek dogodkov, ponovijo vse zgodovinske grehe Hrvaške ter, sklicujoč se na krimski precedenčni primer, pozovejo k takojšnji mednarodni zamrznitvi novonastale situacije in preprečitvi izbruha oboroženega spopada in pozovejo OZN, Nato, EU, OVSE, da pošljejo svoje opazovalce ter organizirajo mirovno misijo, ki bo nadzorovala situacijo do dokončne mednarodne razrešitve. Medtem se de facto odpre pot na odprto morje in ustrezno označi z bojo, na kateri vihra zastava Republike Slovenije. Ob prvih znakih, da bo mednarodna skupnost sprejela zamrznitev položaja in bodo na novih mejah nameščeni opazovalci, pripadniki in pripadnice 2. DBGS slečejo nedenominacijske uniforme in se kot turisti in turistke vrnejo na svoje domove.«

Uradni viri vse zanikajo

Na ministrstvu za obrambo RS zanikajo tako obstajanje dokumenta kot 2. DBGS (2. domobranske brigade goriških strelcev), SOVA pa sume, da se je hrvaška SOA dokopala do kopije načrta, ocenjuje kot slabo utemeljene.

Aneks dokumenta govori o skrbno pripravljenem srednjeročnem načrtu odprodaje slovenskih podjetij hrvaškim kupcem, ki pri Slovencih vztrajno spodbujajo občutke resentimenta do sosednje države, krepijo domoljubje in ustvarjajo podatkovno mrežo za uspešen potek hibridnih operacij. Po nekaterih drugih virih naj bi šlo pri hrvaškem vdoru v slovensko ekonomijo za hibridni manever, ki naj bi ustvaril pogoje za intervencijo hrvaške vojske na spornih ozemljih. Ta del dokumentacije še ni dostopen.