Svoja doživetja sta ujela v fotografski objektiv in jih opisala na popotniškem blogu Povsod je lepo, kjer želita z ljubitelji potovanj, ki za doživetja nočejo zapraviti bogastva, še naprej deliti koristne informacije. »Blog ustvariš takoj, od tvoje vztrajnosti in kakovosti pa je odvisno, ali se bo obdržal,« pravita diplomirani komunikolog in farmacevtka, ki dokazujeta, da je na potovanjih mogoče doživeti veliko tudi z manj denarja.
Kdaj se vama je prvič porodila misel, da bi se odpravila na daljše potovanje?Mic: Zrasla je na mojem zelniku pred približno petimi leti. Doma sem imel keramičnega pujsa in vanj metal drobiž. Moral sem se malo prisiliti, a sem pri tem vztrajal. Nato sem spoznal Katjo in po srečnem naključju je rekla, da bi šla zraven.
Te je moral dolgo prepričevati?Katja: Ne, ampak takšno potovanje je vseeno kar velik korak. Prekineš svoj začrtani življenjski slog in se začneš vsakodnevno srečevati z novim. Obračaš se po vetru, nič več ni gotovo.
Mic: Ni bilo tako, kot če bi šla za tri tedne na morje, izklopila telefon in vedela, da naju doma čaka služba. Ko sva prispela, naju je zadelo. Eno leto bova tukaj! Tako kot si bova postlala, tako bova spala. Nenadoma sva bila tudi ves čas skupaj.
Kako vama je to uspelo? Ne glede na to, kako zelo si drugi osebi naklonjen, na določeni stopnji …Mic: Poči. Seveda. Tudi skregala sva se, ampak po navadi zaradi neumnosti. Katja: Stvari sva se naučila reševati sproti. Če bi se na poti kdaj ločila, se jaz ne bi dobro počutila, še zlasti če bi bila sprta.
Mic: Navadiš se, da se ob prepiru ni vedno pametno umakniti. Na potovanju si pač skupaj, skregaš se, ampak čez eno uro recimo zboliš.
Potovanje v paru pa verjetno prinaša tudi prednosti.Katja: Vse lepe stvari lahko z nekom deliš.
Mic: Veliko se tudi naučiš. Ona se je od mene morda naučila praktičnih stvari, kot je na primer fotografiranje, jaz pa od nje reševanja konfliktov.
Vajin blog je med popotniki med drugim priljubljen zaradi fotografij in videoposnetkov. Sta se s tem ukvarjala že prej?Mic: Ne, čisto nič. Naučila sva se sproti. Daleč od tega, da bi bila profesionalca. Začela sva pač slabo.
Katja: Da, najine prve fotografije so bile …
Mic: Katastrofa. Res so bile zanič. Ko jih gledava danes, se smejiva.
Kako se na enoletno potovanje sploh pripraviš?Katja: Moraš si vzeti kar nekaj časa. Midva sva uredila bančne kartice, zamrznila dodatno zavarovanje in telefon. Vizum za Indijo sva urejala doma, ker je postopek zahtevnejši, druge pa po spletu ali na letališču.
Mic: Enosmerno vozovnico za let do Šrilanke sva kupila pol leta prej za približno 300 evrov, nato sva jih večinoma kupovala sproti. Na koncu se moraš znajti sam, ni direktorata za popotnike, kar bi bilo idealno. (Smeh.) Za pripravo potrebuješ mesec dni in še dodatnega, da vse izvedeš.
Kako je bilo za leto in pol pustiti vse obveznosti?Katja: Meni se je ravno v tistem času iztekla delovna pogodba, tako da s tem ni bilo težav. Starše in stare starše pa je bilo na odhod treba pripraviti.
Mic: Moji so se z usodo v vseh teh letih že sprijaznili. Vsem se je zdelo dobro, starši pa so pač v skrbeh. Vsi so bili. Lepo je, da gresta, ampak – ali res morata iti?
Katja: Ne bi raje kupila stanovanja? (Smeh.)
Pravita torej, da je mogoče ugodno potovati.Mic: Seveda. Manj ko zapraviš za potovanja, bolje jih doživljaš. Od tebe je odvisno, koliko časa boš vložil v iskanje najugodnejše možnosti.
Katja: Če se odpravljaš kam na oddih, se s cenami seveda ne obremenjuj preveč in uživaj. Ko pa potuješ z omejenimi prihodki, je mogoče marsikje privarčevati. Za spominke recimo nisva imela prostora. Takšnih nabiralcev prahu v resnici niti ne potrebuješ.
Mic: Največ zapraviš, ko želiš pred odhodom vse kupiti pri nas. Tudi Lonely Planet, ki ga tukaj kupiš za 30 evrov, najdeš tam skopiranega za dva.
Na spletni strani sta naredila izračun stroškov tritedenskega potovanja po Tajski in ga primerjala s počitnikovanjem na Hrvaškem. Ugotovila sta, da ni bistvene razlike.Mic: Izračuni so kar realni. Razlika je ta, da potovanje na Tajsko zahteva več priprav, saj na začetku ne veš, kako urediti prenočišča in prevoz. Midva se trudiva to spremeniti in na blogu poveva, da je lahko enostavno.
Vaju je bilo kdaj strah?Mic: Ne, sva se pa včasih počutila ranljivo. Ko sva z velikim trajektom potovala proti Novi Gvineji, so nama med spanjem na palubi ukradli fotoaparat. Nama se ni zgodilo nič, ampak vseeno naju je prešinilo, da nisva doma.
Se lahko pred takšnimi krajami na tujem sploh učinkovito zavaruješ?Katja: Lahko si recimo plačaš kabino, česar si midva nisva. (Smeh.)
Mic: Seveda si na dolgi rok neprestano pozoren, ampak verjetno se temu ne moreš vedno čisto izogniti. Prav tako ne smeš dovoliti, da te strah preveč omeji.
Pogosta poročila o naravnih nesrečah ali terorističnih napadih lahko popotnike pripravijo do tega, da se azijskim državam izognejo.Mic: Če ti mediji povedo, da se slabe stvari dogajajo nekje drugje, ti dajo s tem občutek varnosti. Nihče ne ve, koliko lepih stvari premore Nepal, vsi so si kraj zapomnili kot nevaren zaradi letošnjih potresov. Midva sva ga obiskala eno leto prej in bilo je čudovito. Ta trenutek se mi zdi potovanje po Aziji tudi bolj varno kot po Evropi. Ljudje mislijo, da je ta del sveta zelo neciviliziran, ampak marsikaj je veliko bolj razvito kot pri nas.
V kakšnem smislu?Mic: Zelo malo je slabih stvari, ki bi jih povzročil človek. Pri nas se neprestano bojimo napadov, beguncev ali terorizma in pred priseljenci celo postavljamo ograje. Seveda se slabe stvari tam dogajajo, ampak primerljive so s temi pri nas. Veliko ljudi ima napačno predstavo, da so tamkajšnji ljudje neizobraženi, umazani in manj perspektivni.
Katja: Znajdejo se. Zelo so pragmatični in delajo s tem, kar imajo. Če ima družina polje kokosov, se bodo pač naučili plezati po palmah.
Kateri kraj vama je najbolj ostal v spominu?Mic: Ogromno jih je. Če bi moral izbrati, je to Bali, ki je popolna mešanica odmaknjenosti in civilizacije. Bivala sva sredi riževega polja in bila pol ure vožnje oddaljena od restavracij. Eden od zapomljivih je tudi otočje Banda, ki sicer ni kraj, kjer bi se lahko ustalila, saj je od civilizacije precej odmaknjeno. Vseeno smo drugače vzgojeni, naši vrednoti sta delo in produktivnost.
Se vama zdi, da turistični knjižni vodniki preveč usmerjajo turiste na določene točke in kraji zaradi tega izgubijo svojo avtentičnost?Mic: Omejujejo te. V Lonely Planetu so zbrane stvari, ki so dovolj preverjene, in načeloma ne sme iti nič narobe. Midva sva rinila tudi v kraje, o katerih vodniki niso pisali, saj je bilo to znamenje, da bova naletela na nekaj zanimivega. Najboljši vir informacij so popotniki, ki jih zanimajo podobne stvari kot tebe. Ne bodo te poslali v živalski vrt, ampak k sončnemu zahodu.
Pristnost torej obstaja?Katja: Seveda. Ljudje imajo samo občutek, da je ni. Res pa je, da sva se v Mjanmaru počutila kot ena od tisočih, ki gredo po isti poti. Bila sva v enem najlepših templjev, gledala sončni zahod in se morala komolčkati z dvesto turisti, da bi prišla do prostora za fotografijo.
Mic: Pri iskanju pristnosti sva se sama včasih uštela. 25 ur sva preživela na ladji, prišla na otoke, ki so zveneli rajsko, ampak so bili …
Katja: Grdi.
Mic: Neprestano je deževalo, okoli naju je bilo razburkano sivo morje, nikjer ni bilo nobenega domačina. Ampak tudi iz tega potem potegneš najbolje. Zgodba je. Potuješ pa ravno zaradi njih.
Sprejmejo turiste povsod z veseljem, ker ti pomenijo več denarja?Mic: Med drugim to, veseli pa so tudi novih obrazov. Na odročnih krajih so včasih bolj zadržani in moraš sam dati pobudo, pogosto pa te pozdravljajo že zaradi tvoje svetle polti.
Kaj je bil za vaju največji kulturni šok?Mic: Ko sva prišla iz Tokia v Beograd. Japonci so skoraj preveč vljudni, vse imajo urejeno, Balkan pa … No, Japonska je bila tudi zelo tiha, v Beogradu pa nenadoma ni bilo nič več uradno. Vmes sva že pozabila, da je to praktično naša država.
Tudi Indijo opisujeta kot posebno doživetje.Katja: Je ena od držav, ki nama je bila najbolj všeč zaradi zvedavih ljudi. Je pa tudi naporna in zelo umazana. Na cesti vsi opozarjajo nase z neprestanim hupanjem brez pravega razloga, nenadoma izgubiš tudi svoj intimni prostor.
Mic: Neprestano se te nekdo dotika in ti nekaj ponuja, vedno nekaj smrdi. Pravo senzorično predoziranje.
Obiskala sta tudi indijsko mesto Varanasi, kjer zažgejo tristo trupel na dan.Mic: Svojci tja pripeljejo svoje pokojne in jih zažgejo, kakor ukaže kasta. Od vsakega ostane prsni koš, ki ga odvržejo v reko Ganges, četudi se petdeset metrov stran ljudje v njej kopajo, iz nje pijejo, otroci pa se igrajo. Prah trupel leti neprestano po zraku in lahko ga tudi kar nekaj vdihneš.
Katja: Oddaljena nekaj metrov sva gledala povita trupla in opazovala, kako poteka pokop. Je zelo spokojno mesto, ki ga je vredno obiskati.
Je denar dovolj dober izgovor, da se ljudje ne odpravijo na potovanje, četudi si to želijo?Mic: Če daš v enem letu vsak dan na stran dva evra, imaš za potovanje dovolj. Manj lahko zapraviš kot v tistem času v Ljubljani.
Katja: Tudi majhni otroci niso omejitev, odprejo celo dodatna vrata. Veliko stvari je zastonj, ker jih imajo ljudje radi. Izgovor je najlažje najti, ker se potem nič ne spremeni.
Mic: Spoznala sva tudi starejše ljudi, ki so si izbirali bolj umirjene kraje. Ni torej ovir.
Imata v mislih že naslednji kraj, ki ga želita obiskati?Mic: Najprej bi šla morda kam za krajši čas, za kaj večjega je še čas. Sam si želim v Polinezijo, kar je finančno in organizacijsko velik zalogaj.
Katja: Jaz bi šla pogledat v Južno Ameriko. Škoda, ker še nisva obiskala Kube, kjer se je zdaj po obnovitvi odnosov vse spremenilo.
Prtljage pa čim manj, svetujeta.Mic: Res je. Čisto vse, kar dobiš tu, dobiš v mestih, kjer boš pristal.
Katja: Ne potrebuješ veliko. Zakaj bi vzel pet parov čevljev, če potrebuješ recimo dva.
Gledata po prihodu domov na stvari drugače?Mic: Zelo pozorna sva pri hrani, da ne gre v nič.
Katja: Trudiva se poslušati. Ugotavljava, da si tukaj pogosto skačemo v besedo in se ne poslušamo zares. S potovanjem dobiš znanje, ki ga je težko opisati. Vidiš, da te včasih skrbijo stvari, ki so nepomembne.
Ali ljudje, ki ne potujejo, kaj zamujajo?Mic: Če se jim to ne zdi pomembno, potem ne. Največ zamujajo tisti, ki za vse najdejo izgovor.
Katja: Pomembno je tudi, da nisi nekdo, ki leži doma in se sam sebi predolgo smili. Denar je treba spraviti v obtok. S potovanjem ali čemer koli, kar te osrečuje.
