Trenerji si v Pekingu radi vzamejo svojih pet minut. Najprej je Milan Kranjc po uspešnem nastopu Roberta Rennerja v kvalifikacijah sporočil novinarjem, da bi jim privoščil, da bi kdaj doživeli občutke, ki jih preživljajo trenerji ob svojem delu z atleti. »Potem bi bolje razumeli svoje delo,« je zaključil. Rok Predanič, trener Luke Janežiča, je ubral še drznejšo taktiko. S svojim atletom se je dogovoril za intervju, a ju dopoldan preprosto ni bilo na dogovorjeno mesto. Ne bomo polemizirali. Pravijo, da imajo najboljši vedno prav, ali jim je vse dopuščeno. Poleg Svjetlana Vujasina sta omenjena trenerja s stališča članskih uspehov na SP v Pekingu trenutno najboljša v Sloveniji. Državi, v kateri si trenerska stroka raje meče polena pod noge, kot sodeluje.
Pozno popoldan smo imeli več sreče. Predanič se je vljudno opravičil, hkrati pa je bil precej nervozen, saj sta se lovila z menedžerjem Chrisom Laynom, s katerim je Janežič sredi sezone podpisal pogodbo o sodelovanju. Brez menedžerja v atletiki ne gre. Mednarodne tekme so menedžerski posel, po rezultatih sodeč, pa je Layne »ujel dobro ribo«. V Ptičjem gnezdu se ni preprosto najti, marsikdo se je že iskal precej dlje, kot je predvidel. Zgodba je imela srečen konec, saj si je druščina na koncu vendarle segla v roke.
Med pogovorom smo spremljali večerno atletsko tekmovanje. Janežič je bil vznemirjen, saj ne le da je pri 19 letih prvič na največjem tekmovanju, tudi spremlja ga prvič v živo. S tribune si lahko predstavlja številne zgodbe garanja najboljših na svetu, ki so si z ostrimi normami priborili pravico nastopa. Zgodb poražencev je precej več kot zmagovalcev. Vodičan sodi v kategorijo atletov, ki so na največji tekmi izboljšali osebni rekord in hkrati državnega. Takšnih posameznikov je v Pekingu zelo malo. Kako odličen je čas 45:27 v teku na en stadionski krog, bo dojel kasneje. Trenutno namreč njegova kariera napreduje tako hitro, da ji niti dobro ne sledi.
Rok Predanič se je redko vključeval v debato. Svojemu atletu je prepustil glavno vlogo. Rok Predanič je novo trenersko ime v slovenski atletiki. V trenerske polemike se ne spušča, a priznava, da ga doslej še noben trener v Sloveniji ni pohvalil. S tem se ne obremenjuje. V vadbeni skupini ima štiri atlete, razdeljene po spolu. »Trenerski posel je bistveno težji, kot je bil športni. Atleti smo individualisti. Egocentriki. Če tega nimaš, te ni. Rad sodelujem, rad bi še več. Moja napaka je, da sem preveč odprt,« pravi diplomirani fizioterapevt. V trenerskem poslu bi rad ostal tudi v prihodnosti, a nima večjih zagotovil. Rad bi vzgajal sprinterje.
»Ne bojim se, da bi po uspehih poletel. Sem skromen. Skoraj preveč za posel, s katerim se ukvarjam,« odgovarja Luka Janežič. »Verjamem, da bo moral tudi Rok v nadaljevanju najinega sodelovanja trenersko napredovati. Če sem se doslej prebijal skozi pot, ki jo je Rok že prehodil, sem ga v Pekingu ujel. Zdaj morava oba naprej. To so novi izzivi,« razmišlja dijak, ki bi rad pozimi opravil maturo na ljubljanski tehniški šoli. Potem si bo pustil kakšno leto študijskega premora, saj se bo povsem posvetil atletiki. Pravi, da je pripravljen storiti vse, kar je dovoljeno, da nekoč postane dober. Tako dober, da bo od atletike imel tudi kakšno korist, ki se jo čuti v žepu. »Številni atleti so dokazali, da se da z uspehi v tem športu dobro živeti. Upam, da bo kaj podobnega uspelo tudi meni.«
Za zdaj ima nov slovenski rekorder v teku na 400 metrov dve tetovaži. Zaveda se, da nista zadnji, vsako pa si bo dal narediti premišljeno. Je ponosen atlet. »Na misel mi ne pride, da bi se počutil večvrednega, ker sem atlet. Ne morem ocenjevati drugih športov, če ne poznam poti do uspeha. Vem pa, da je v atletiki zelo težko uspeti. Nasploh sem mnenja, da je težje biti dober v individualnih športih kot moštvenih,« opisuje atlet Kladivarja, ki ga zelo motivirajo čestitke po družbenih omrežjih. Pravi, da sicer tekmuje zase, a se mu zdi dobro, če tudi drugi vedo, kaj počne.
Na treningih mu dela družbo 15-letni sprinter Gregor Grahovac. Skupaj opravita težje treninge. Predanič pravi, da sta očitno z Janežičem našla pravo razmerje med razteznimi vajami, agilnostjo in koordinacijo. Za zdaj jima gre celo bolje od pričakovanj. Kot največjo težavo Predanič opozarja na dotrajanost ljubljanskega atletskega stadiona, na katerem je zaradi številnih lukenj trening nevaren. Stara zgodba, na katero se opozarja že več kot desetletje, a državi in največji občini ni preveč mar za atletiko v metropoli. Največjo prednost pa športno-trenerski dvojec vidi v treningu. Kot dijak je namreč Janežič porabil veliko časa na poti v Ljubljano, posledično pa je bil limitiran na šest treningov tedensko. Z vstopom v profesionalni svet bo časa več, kakšno minuto pa bo pridobil, ko bo opravil vozniški izpit. Ta je za zdaj še v čakalni vrsti Janežičevih želja prihodnosti.
