Le eden od glasbenikov, Walter Daga, je igral na prvem koncertu in še vedno občasno igra v ansamblu. Pino Donaggio, ki je bil prvi violinist, je spet z nami kot skladatelj. Vmes je zaslovel tudi kot kantavtor in zmagal na festivalu San Remo, napisal je filmsko glasbo za režiserja Briana De Palmo in druge producente.
Sicer je za nami čudovit razvoj. Nikoli nismo nehali prežati za novimi talenti; spodbujali smo njihovo glasbeno moč, hkrati pa jih navajali na resnično prijazno delovno ozračje. Ko je Italija v začetku sedemdesetih izdatno podprla izobrazbo mladih glasbenikov in odprla 40 novih državnih konservatorijev, se je to pozneje odrazilo tudi v našem ansamblu. Okrog leta 1982 smo radikalno zamenjali glavnino ansambla, s tem pa se tudi bolj jasno profilirali. Na eni strani smo ustvarili stalno zasedbo odličnih solistov, ki zagotavljajo kakovost in dajejo ansamblu tehtno umetniško identiteto, na drugi strani pa smo po avdicijah ves čas pridobivali novo energijo z mladimi glasbeniki. To tradicijo nadaljujemo, zato smo letos v čudoviti vili Doges Contarini blizu Padove začeli z vsakoletnimi mojstrskimi tečaji, kjer se interpretira beneška glasba.
Kaj se je v tem času dogajalo s prvotnim konceptom?Ko sem ustanovil ansambel, si nisem mogel niti zamisliti, kako izjemno raznoliko in dolgo bo življenje tega korpusa. Toda ena ideja je v resnici vedno ostala ista: oživitev velikega glasbenega zaklada beneške šole Vivaldija, Albinonija, Tartinija, Galuppija, skladateljev, ki so bili vsi po vrsti tudi odlični izvajalci. To nas je pripeljalo do njihovih življenj v dramatičnem obdobju raziskovanja svobode s pomočjo umetnosti, ustvarjanja in interpretacij. Njihova dela so nastajala med čudovitimi mojstrovinami arhitektov, kot sta Palladio in Bibiena, ali slikarji, kot so Tiepolo, Tintoretto, Veronese vse do Canalettija in Guardija. Skušali smo torej izvajati njihovo glasbo, kot da bi jo pisali v tem trenutku prav za nas. Če se izrazim poetično, igramo njihova telesa in duše, ne le njihovega skeleta, kot se je dogajalo takrat in kot večina tako imenovanih interpretov počne še danes.
Druga pomembna zamisel ansambla pa je ta, da smo morali kot moderni predstavniki prve velike inštrumentalne glasbene šole, torej beneške godalne šole, prepričati tudi današnje skladatelje, da ustvarjajo za nas. V našem glasbenem repertoarju je zdaj veliko del, napisanih predvsem za deset ali več solistov godalcev, skupaj pa gre za več kot 70 mojstrovin. In ta repertoar se vsako leto širi, vsako leto izvedemo tudi šest del skladateljic iz vsega sveta, ki jih izberemo na mednarodni avdiciji Fundacije Atkinsa Chitija.
Kako pomemben je za vas Vivaldi, ste kot dirigent pokazali tudi z legendarno prvo izvedbo dela Orlando Furioso (Besneči Roland), ki ga je leta 1978 režiral Luigi Pizzi.To je bil pravzaprav eden najpomembnejših trenutkov zame, gre za eno največjih opernih mojstrovin vseh časov. V tej produkciji mi je uspelo izničiti mit, da so Vivaldijeve opere dolgočasne. Z veliko čustvi sem prepričeval umetnike, kot so Pizzi, pa Marilyn Horne in Victoria de Los Angeles, da so se na tej premieri umetniško povsem razdali.
Umetnost razumete zelo široko: skozi glasbo, arhitekturo, likovno umetnost. V ta namen ste denimo posneli več oddaj, tudi serijo DVD Vivaldijevi letni časi v vili Palladio.Glasba – razumem jo kot umetnost nad besedami – lahko veliko bolje razloži filozofijo nekega obdobja kot katera koli raziskava. Fantastično je opazovati, kako je Vivaldijeva glasba povezana z arhitekturo in umetniškimi deli, sredi katerih je živel. Po drugi strani je spet zanimivo opazovati, kako sta lahko dva tako različna fenomena, kot je recimo interpretacija glasbe in pravo, tesno prepletena v njunem zgodovinskem razvoju. To sem raziskoval v magistrskem delu na Univerzi v Padovi.
Kako rado ima mesto Padova vaš ansambel in tudi vaš festival?V Padovi je druga najstarejša univerza na svetu, najstarejša je v Bologni, in zato je v našem mestu ta slavna ustanova tudi najpomembnejša. Mesto ji posveča veliko pozornosti: razume jo kot vitalni tempelj znanosti, pomembne za mednarodno delovanje in razvoj. Žal pa na ta način ne razume umetniškega ustvarjanja. V finančnem smislu torej od mesta ne moremo pričakovati prav veliko.
Enkrat dirigirate baročno glasbo, drugič filmsko. Ennio Morricone je celo napisal skladbo posebej za vaš ansambel.Igramo kar nekaj popularnih Morriconejevih skladb. Delo, ki nam ga je posvetil, nosi naslov Le kdo je A. V.?!, in kot mi je sam povedal, je to take vrste glasba, ki jo najraje piše, ni pa običajna, ni melodična skladba, je pa zelo vznemirljiva raziskava zvočnih barv in eksplozivne virtuoznosti.
