Je možnost, seveda, vendar je treba vsakič na avdicijo, za vsako mesto v orkestru. Sekcija rogov zahteva osem glasbenikov, dva sta solista, nam pa en solist trenutno manjka. Avdicija bo kmalu, vendar se še nisem odločil, ali se je bom udeležil. Mesto solista prinese veliko več stresa, izpostavljenosti, služba te še bolj okupira in še manj časa je za zasebno življenje. Če ti družina nekaj pomeni, je to velika odločitev. Moja žena Brina Kafol je igrala prvo flavto v Simfoničnem orkestru RTV, trenutno pa smo vsi trije z dvoletno hčerko v Berlinu.
Velika odločitev je bila že sama selitev v Berlin, navsezadnje ste imeli redno službo kot solist rogist v Orkestru Slovenske filharmonije.Želel sem igrati v berlinskem orkestru. Bil sem njihov štipendist, všeč jim je bil moj način igranja in povabili so me na avdicijo. Poznajo dve vrsti avdicije: ena je predavdicija, druga je glavna. Sam sem moral skozi obe in kdor potem najboljše odigra, dobi službo. Nato moraš še skozi preizkusno dobo v orkestru: Berlinska filharmonija te preizkuša dve leti, preostali orkestri po navadi eno leto. Meni so to dobo po sedmih mesecih ukinili, rekli so preprosto, da so slišali dovolj. No, zdaj imam stalno službo tudi v Berlinu, dobil sem pogodbo za nedoločen čas. Rad se vračam v Slovenijo, a če bi se vrnil za stalno, bi verjetno spet nastopile enake tegobe, ki sem jih imel prej.
Kaj je torej drugače v Berlinu?Ko dobiš pozicijo v orkestru, vsi zaposleni, tudi v pisarnah, delajo izključno za orkester. Nimaš občutka, da si član nekega kolektiva, v katerem igraš nekaj samo zato, ker se je tako odločil direktor. Orkester pravzaprav marsikaj sam izglasuje, denimo tudi to, kdo bo šef dirigent in kdo bo intendant. Imamo predstavništvo orkestra, vendar pa smo na sestankih prisotni vsi iz orkestra in vsak od nas ima en glas. Bolj smo lahko vpleteni v odločanje in soodločanje o tem, kakšne bodo koncertne sezone, kdo bo dirigiral. Če nam kakšen dirigent ni všeč, o tem glasujemo in ob izrazito negativni oceni tudi povabila ni več.
Kdo med dirigenti je v zadnjem času razočaral?To so po navadi mladi dirigenti, ki jih agenture uspešno potiskajo naprej in so recimo že snemali za ugledno založbo Deutsche Grammophon. Juraj Valčuha je enkrat dirigiral tudi orkestru Slovenske filharmonije in je bil soliden, v Berlinu pa je povsem razočaral. Tudi Kristjan Järvi, sin slovitega Neemeja Järvija, se nekako ni obnesel, medtem ko je njegov brat Paavo Järvi kot dirigent mnogo uspešnejši.
Pa omeniva še najboljše.Kar nekaj dobrih dirigentov nas obišče vsako leto, recimo Gustavo Dudamel – in vsakič, ko pride, je boljši. Sir Simon Rattle je tako ali tako naš maestro, Mariss Jansons, ki je bil te dni v Ljubljani, pa je ravno tako izjemno spoštovan, a je zaradi zdravja že odpovedal tudi nekaj koncertov z nami. S Concertgebouw je že odpovedal sodelovanje, dirigiral bo le še Simfoničnemu orkestru Bavarskega radia, kjer igra tudi naš violončelist Jaka Stadler.
Kje v evropskih orkestrih še igrajo mlajši slovenski glasbeniki?Pri Münchenskih filharmonikih je flavtist Martin Belič, kontrabasist Iztok Hrastnik je pri Dunajskih filharmonikih. Maruša Bogataj je dobila angažma v Münchenskem opernem orkestru, njen brat Matjaž Bogataj igra v Frankfurtski operi, Alja Velkaverh pa je prva flavta v orkestru Gürzenich v Kölnu. Na dobri mednarodni poti je tudi violinistka Lana Trotovšek, ki je solistka, sicer pa nima orkestrskih ambicij.
Kako sploh poteka vaš delavnik?Delo poteka drugače, kot je v orkestru SF. Vaje imamo samo ob torkih in sredah. Potem so od četrtka do sobote koncerti, nedelja je prosta. V abonmaju imamo tri koncerte, za razliko od SF, kjer sta samo dva. Abonmaji nimajo posebnih imen, označeni so kot Cikel A, Cikel B... Ni navada, da bi ljudje zakupili celoten cikel, je pa več ponudb, ki združujejo po le nekaj koncertov na sezono. Naši koncerti so po navadi razprodani. A razprodani so recimo tudi koncerti orkestra v Nacionalni operi v Berlinu. Zelo veliko je ponudbe in vse je odlično obiskano. Ljudje zelo podpirajo kulturo.
Na kaj se osredotoča repertoar vašega orkestra?Naloga šefa dirigenta je, da predstavi sezono, kot si jo je zamislil, orkester lahko tudi kaj pripomni in se potem kaj spremeni, doda. Vsako leto pa mora biti na sporedu vsaj kakšna velika simfonija, na primer Mahlerjeva ali Brucknerjeva. Lani je bilo leto Straussa, zato smo igrali veliko njegovih del, letos pa bomo v enem tednu izvedli vseh devet Beethovnovih simfonij.
Na turnejo greste tudi z našo mezzosopranistko Bernardo Fink Inzko.Da, to bo novembra, igrali bomo Beethovnovo Deveto simfonijo, turneja pa se imenuje Padec zidu in je posvečena 15. obletnici padca Berlinskega zidu; v enem tednu bomo obiskali sedem mest. Vsako leto gremo na eno večjo turnejo ter vsaj dve krajši. Konec septembra bomo deset dni v New Yorku, po kratki turneji s Finkovo bomo teden dni rezidenti v Londonu. Vsakoleten je tudi velikonočni festival, ki je bil včasih v Salzburgu, zdaj pa smo se prestavili v Baden-Baden. Odpeljemo se tudi na kakšen posamičen koncert do Münchna, v glavnem pa se že dve ali tri leta vnaprej ve, kdaj in kje bodo turneje.
V čem je skrivnost tolikšnega uspeha orkestra?Smo kot velika družina, zelo radi skupaj igramo, med nami ni pretirane konkurence. In še nekaj je značilno: vsakič gremo v nastop stoodstotno. Ne prihajamo samo v službo, vedno igramo »na nož«. Tudi če pride povprečen dirigent, smo na koncertu v polnem zagonu. Če bo slabo dirigiral, bomo pač sami potegnili; najprej prve violine, za njimi pa še preostali. Rekel bi, da se gremo dober timski šport. Najboljša primerjava bi bila z ameriško košarkarsko reprezentanco na nedavnem svetovnem prvenstvu: z vsako ekipo so igrali na polno. Tako je tudi pri nas, preprosto ni odstopanj.
Lahko dvorano Berlinske filharmonije primerjate z našo Gallusovo dvorano?Dvorani sta nedvomno drugačni; Gallusova je zelo dobra dvorana, edino ob velikih zasedbah, ki so navajene igrati na moč, ne prenese tolikšne količine zvoka. V marmorju se zvoki začno med seboj kresati, manjka pa ji tudi malce balansa, saj kakšni piano odigrani toni včasih kar izginejo. Ko se je gradila dvorana Berlinske filharmonije, je Herbert von Karajan povabil zraven najuglednejše fizike in strokovnjake za akustiko, in zdaj se tam sliši tudi mikro pianissimo, pa četudi sediš v dvorani čisto zadaj. Je pa recimo dvorana filharmonikov v Münchnu akustično dosti slabša kot Gallusova.
Kako radi imajo skladatelji rog?Imajo ga radi, če omenim samo Straussa, Mahlerja, Wagnerja; pritegne očitno zaradi specifičnega zvoka. Zanimiv je delež roga v operah, denimo v Straussovem Kavalirju z rožo, ki vsebuje celoten »hornkoncert« in je tudi izredno tehnično težak part. Na avdicijah za solo rogista v orkestru je Straussov Prvi koncert obvezen, ker lahko z njim pokažeš vse: lepe kantilene, tehnične zanke, naglas, tako da komisija hitro ugotovi, ali imaš vse kvalitete za dobrega hornista. Straussov koncert sem pred zdajšnjim nastopom v Ljubljani igral pred dobrimi desetimi leti ravno tako z Orkestrom Slovenske filharmonije, bil pa sem še študent.
Kdaj boste v Slovenijo pripeljali Berlinske filharmonike?Dejansko smo se o tem že pogovarjali, imajo pa Berlinčani specifične zahteve. V Slovensko filharmonijo sem pomagal pripeljati kar nekaj solistov in dirigentov.