Belgijec Angelo Valkeborgh živi v kočevskih gozdovih po načelih staroselcev: Nekega dne je mehurček počil

»Nekega dne je mehurček počil. Življenje je šlo v smer, ko so se stvari, za katere sem mislil, da so samoumevne in me definirajo, postopoma sesule…« Tako 31-letni Valkenborgh opisuje trenutek, ki je prevesil njegovo življenje na pot bivanja v sožitju z naravo. Pred tem, tako piše na svojem blogu, je bil namreč prodajalec z MBA-diplomo, ki je živel povsem običajno življenje. Zakon, dva psa, hiša, modna oblačila in večerne zabave.

Kljub utečenemu življenju mu doživetja na krajših avanturah v naravi niso dala miru. Tudi ko se je skušal zakopati v delo. Po nekaj depresivnih epizodah je naposled spoznal, da lahko srečno živi le v povezavi z naravo. Prodal je večino svojega imetja, pripravil osnovno opremo za preživetje na prostem in se podal na pot.

V tem času se je njegova ljubezen do veščin za preživetje v divjini (bushcraft) še okrepila. Odločil se je, da se ne bo z njimi zgolj ukvarjal, temveč bo začel živeti po njihovih načelih. Tako ga je pot pred nekaj meseci pripeljala v Slovenijo. Po nekaj neuspelih poskusih nam ga je uspelo priklicati na njegov mobilni telefon, ki je njegovo glavno komunikacijsko sredstvo. Z njim namreč redno fotografira in beleži svoje prigode na spletnih kanalih.

Poleg nekaj lokalnih medijev so se o njem razpisali tudi številni tuji. Nenadoma je pridobil ogromno novih sledilcev, kar ga je nekoliko razjezilo. »Nič nimam proti, če delite mojo zgodbo, vendar vedite, kdor mi bo pošiljal vabila po facebooku za igranje igre candy crush ali pa me omenjal v oglasne namene, bo odstranjen s seznama prijateljev.«

Sem samo človek, ki živi v divjini. Tudi mene je presenetil odziv na spletu. Očitno ljudje odobravajo mojo filozofijo vračanja k naravi, k njenim zakonitostim, k preprostemu življenju. Še pred to odmevnostjo sem se zavedal, da objavljam kakovostne vsebine na instagramu, vendar je v zadnjih tednih moja zgodba eksplodirala v medijih.

Trenutno živim v kočevarski ekološki vasici Mokri Potok. Najraje spim na prostem, v spalni vreči, da me zbudijo sončni žarki. Nato imam svoj jutranji ritual, ko si skuham kavo, si pripravim jajca s slanino, nato se okopam v bližnjem potoku.

Moj cilj je kar se da koristno izkoristiti čas. Trenutno gradim nekaj za ekovas, kar zahteva predvsem obdelavo lesa. Ko se ura približuje drugi popoldne, se po navadi s psom Lano odpravim na pohod ali plavat, ali pa preprosto raziskovat gozd.

Ko se ozračje ponovno ohladi, se vrnem v vas in si pripravim večerjo. To zahteva vsaj dve uri časa, preden začnem jesti. Po tem se že zvečeri, ko opazujem taborni ogenj, zvezde in preprosto uživam v trenutku.

Vsekakor ne. Mediji kopirajo mojo zgodbo in težko je slediti vsem različicam, ki se izcimijo. Pogosto prispevke objavljajo, kot da sem postal pravi divjak. Do neke mere sem sicer res zavrnil načela sodobne družbe. Prodal sem svoje imetje in se podal na to novo pot. Moj cilj pa je, da nekega dne postanem učitelj veščin preživetja v naravi.

Ko sem še živel v Belgiji, sem se želel udeležiti tečaja za inštruktorja tovrstnih veščin v Veliki Britaniji. Takrat na žalost nisem imel dovolj denarja in niso sprejeli mojega psa, ki bi me spremljal. Brez njega ne grem nikamor. Takrat sem se odločil, da si še vedno želim predajati znanje o preživetju drugim ljudem, vendar bom do njega prišel z lastnimi izkušnjami. Začel sem živeti po načelih starodavnih veščin. To nadgrajujem še z ogromno prebiranja literature pa tudi s pomočjo raznih poznavalcev, ki me učijo.

Ne, prejšnjo zimo sem tri tedne preživel v divjini Švedske. Ponoči so se temperature spustile tudi do –30 stopinj Celzija. Spal sem popolnoma primitivno, včasih niti v šotoru. Po tem sem sredi snežnih metežev tri tedne preživel v nemških Alpah. Živel sem v več kot sto let stari leseni kolibi. Pridobil sem si torej izkušnje, kako preživeti v mrazu in snegu. Preden sem prišel v Slovenijo, sem se navadno podajal na tritedenske podvige. Zdaj tako živim že približno tri mesece in moj cilj je, da bom sposoben preživeti tudi zimo. Takrat so namreč tudi nekatere prednosti, ki jih poleti ni. Trenutno že raziskujem možnosti zimskega prebivališča.

Dolgoročnih načrtov ne delam več. Vedno sledim svojim občutkom. Če bo bivanje v divjini postalo preveč intenzivno, se bom najbrž vrnil. Razumeti morate, da narava vse potencira. Čustva so močnejša – če si sam, se boš počutil resnično osamljenega. Če si vesel, si resnično vesel. Tam namreč ni razkošja, ki bi te zamotilo. Moraš se soočiti s konkretnimi razmerami, da preživiš. Ljudje imamo veščine preživetja v genih, vendar nam je to nekako uspelo pozabiti.

Vedno sem sanjal, da bi se odpravil v samotne gozdove Kanade ali Aljaske. Vendar za daljše bivanje potrebuješ vizum in kopico drugih administrativnih odločb. Trenutno živim zelo nomadsko in si ne predstavljam, da bi se moral od nekod izseliti pod prisilo. Nato sem iskal neokrnjeno naravo v osrednji Evropi in Slovenija je po mojem vedenju edina dežela, kjer se gozdovi celo širijo. Tu imate več kot polovico dežele prekrite z gozdovi, hkrati pa je vedno nekje v bližini stik s civilizacijo, če bi bilo treba poiskati pomoč. Slovenija je tudi odličen kraj za izpopolnjevanje veščin preživetja, saj imate tako raznoliko okolje na tako malem območju in tudi ljudje ste veliko bolj v stiku z naravo kot drugod.

Že kot otrok sem odraščal ob gledanju programa Discovery, zato sem tudi vse te oddaje z zanimanjem spremljal. Vendar je moj največji vzor Britanec Ray Mears, ki preprosto obvlada to področje. Pa tudi Kanadčan Mors Kochanski… To so ljudje, ki me navdihujejo. Vendar imam pred seboj še ogromno dela in učenja.

Odgovor je enostaven. Mojo popolno vizijo življenja najdete v dokumentarnem filmu The Last Trapper. Konkretnih načrtov pa za zdaj nimam. Kjer sem trenutno, pogrešam recimo jezero, da bi lahko ribaril in veslal.

Uf, takšnih situacij je bilo že veliko. Najprej moram poudariti, da je preživetje 80 odstotkov psihološka pripravljenost, preostalo je znanje. In prav pri znanju se mi je nekajkrat zalomilo. Še na začetku kariere sem se s svakom odpravil v gozdove Luksemburga. Na eni točki sva si morala postaviti taborni ogenj. Na lepi jasi ob pečini sva iz mokrih kamnov naredila krog in ga zanetila. Čez nekaj časa, ko sva se že dobro ogrela, sem se spomnil na knjigo, v kateri je pisalo, da lahko moker kamen na ognju eksplodira in da bi morala biti previdna. Svak mi je nato v šali zabrusil, da šele drugič taborim in da naj ne pametujem toliko. Nato sem mu predlagal, da nabereva še nekaj dračja, ki naju bo grelo čez noč. Naredila sva nekaj korakov, ko naju je presenetil močan pok – razneslo je kamen. Ogenj se je razletel po jasi. Ko sva ga pogasila, sem pogledal na mesto, kjer sva sedela. Če bi bila tam samo pet sekund dlje, bi se deli razletenega kamna znašli v najinih glavah. To so začetniške napake, ki se lahko pripetijo komur koli.

Tu bi se dotaknil znane zgodbe z naslovom V divjino. Ne razumite me narobe, čudovit roman in film o Christopherju McCandlessu. Močno mi gre na živce le ena stvar. Če je McCandless tako rad bral, bi lahko pogledal tudi knjigo o osnovah preživetja. (Pozor, možna razkritja zgodbe!) Na tak način se ne bi zastrupil in na koncu tako bedno umrl.

Zanimivo, da to omenjate. Moj oče je bil namreč skoraj vse življenje v vojski. Bil sem pod močnim vtisom tovrstnega življenja in na eni točki sem se vojski tudi želel pridružiti. Vendar sem bil star že 29 let. Kljub povprečni fizični pripravljenosti preprosto nisem bil sposoben slediti deset let mlajšim fantom.

To je pa res smešno. Imam prijatelja Andreja, ki se skoraj vsako jutro zbudi s tremi klopi. Jaz teh težav nimam. Mogoče jim nisem všeč, ker toliko kadim.