Rok Rozman, ekstremni kajakaš: Balkan je edini del Evrope, kjer reke še niso povsem zajezene

Pri Vjosi je še posebej pomembno, da so tudi vsi njeni pritoki še čisto divji. To pomeni, da vsak od njih v reko prinaša prod, pesek, mivko, minerale... Reka torej gradi, ne pa odnaša. V kanjonih se sicer temu ni mogoče izogniti, ker so tam gole skale, a ko reka zapusti kanjon, dobimo 200 kilometrov sipin in poplavnih ravnic, ki jih v Sloveniji ni več. Bile pa so. Celotna Radovljica recimo leži na poplavni ravnici. Če Save ne bi zajezili, bi jo še vedno poplavljala. Pri Vjosi je treba tudi vedeti, da ljudje, ki živijo ob njej, vanjo – žal – zmečejo popolnoma vse smeti, vanjo gredo vse kanalizacijske odplake. Ampak to sploh ni taka težava. Reka nima vonja. Jaz sem jo do albanske meje ves čas pil. Nisem želel tvegati, a morda bi jo lahko tudi niže. Reka oziroma ekosistemi okoli nje, vsi ti poplavni gozdovi in trstičja, imajo tolikšne samočistilne sposobnosti, da ohranjajo Vjoso zdravo. Če bi na njej zgradili jez, bi voda zasmrdela in zacvetela, da bi bilo groza. Tako kot se je to zgodilo na Savi, ko so jo pred dvajsetimi leti zajezili pri Trbojah in na Zbiljah. Še kakšnih pet let in bodo tudi ribe tam pomrle. Kakor hitro voda stoji, v njej potekajo čisto drugačni procesi.

Res je. Langarica, pritok Vjose, po katerem sva veslala z Žanom, je po mojem najbolj posebna reka na Balkanu, saj ima kar tri kilometre korit. Naša Soča je po vsem svetu znana po svojih koritih, ki so dolga 300 metrov. Tam pa jih je za tri kilometre! Ko zapelješ v kanjon s 40 metrov visokimi stenami, se mu ne moreš načuditi. Ampak zdaj so se odločili, da bodo nad temi koriti zgradili jez. Pravzaprav so ga že. Ni še povsem dokončan, zato nekaj vode še teče skozi, a ko bo projekt končan, bo voda po ceveh tekla do hidroelektrarne z močjo okoli osem megavatov. To pomeni za eno vas elektrike. Za takšen boren izkupiček so uničili čudo, ki bi ga v resnici morali zaščititi. Povrhu tam dodatne elektrike sploh nihče ne potrebuje, proizvajali naj bi jo za izvoz.

Ne. Na Vjosi in vseh njenih pritokih jih je načrtovanih 33. En ogromen jez so že začeli graditi tudi pri Kalivacu. Razbili so bregove na obeh straneh reke, potem pa se je projekt ustavil. Kot vedo povedati tamkajšnji prebivalci, je skušal neki italijanski mafijec z gradnjo jezu oprati svoj denar. Potreboval pa je partnerja, ki ga je našel v nemški Deutsche Bank. Toda zaradi velikega pritiska javnosti, ki ga je v Nemčiji ustvarila kampanja Rešimo modro srce Evrope, se je banka umaknila. Zadnji dve leti je tako gradnja jezu stala, v tem času pa so Albanci italijanskega investitorja obsodili zaradi pranja denarja oziroma nepravilnosti pri projektu.

Z menjavo albanske vlade oziroma z novim premierjem Edijem Ramo so se tudi sicer stvari začele premikati nekoliko na bolje. Rama je prvi predsednik vlade, ki je sploh pripravljen sesti za mizo z ekologi in se zdaj s predstavniki kampanje Rešimo modro srce Evrope pogovarja o nacionalnem parku oziroma zaščiti reke vsaj do tega jezu pri Kalivacu. Bolj smiselno bi bilo sicer zaščititi celo reko. Grčija bo to na svojem delu reke prej ali slej tudi morala storiti, saj smo tam našli vrsto, ki jo ščiti evropska mreža Natura 2000.

O čisto majčkeni roži, mesojedi rastlini, ki je endemit in jo najdemo samo v tem delu Balkana. Ob grškem delu Vjose je teh rož ogromno. Če bi recimo zgradili jez in zalili dolino, bi uničili približno polovico celotne populacije. Del reke torej lahko rešimo prek evropske zakonodaje, vsaj v Grčiji, ki je članica EU. V Albaniji je malo težje. Je pa 750 poslancev evropskega parlamenta albanskega premierja že pozvalo, naj prekine projekte gradnje hidroelektrarn in zaščiti reko, ki ima tako velik pomen za celo Evropo.

Dobro pri našem projektu je, da nosi univerzalno sporočilo, saj so težave povsod po svetu podobne. Nekdo bi rad zaslužil, zato je treba uničiti, kar je še lepega. Jez prinaša odlične dobičke. Postaviš ga, potem pa potrebuješ tri delavce za njegovo upravljanje. Jez skoraj ne prinaša novih delovnih mest ali zaslužkov lokalni skupnosti, zato pa se naložba zelo hitro in večkrat povrne vlagatelju. Za Slovenijo je naš projekt pomemben, ker se ravno zdaj pripravljamo na hud val gradnje novih hidroelektrarn. Pravzaprav je tako na celotnem Balkanu. To je edini del Evrope, ki še ni popolnoma zajezen. Drugje v bistvu sploh ne morejo več graditi novih jezov, ker po domače povedano ne teče več dovolj vode.

Po neki analizi obremenjenosti evropskih rek so vse nemške in nizozemske reke obarvane rdeče ali oranžno pa tudi v drugih zahodnoevropskih državah so že čisto uničene. Balkan je nasprotno ves obarvan modro. Kampanja Rešimo modro srce Evrope nosi to ime ravno zato. Investitorji so očitno odkrili, da lahko na Balkanu iz rek potegnejo še veliko. Poleg tega jim odgovarja, da ne gre za EU in jim torej ni treba ščititi ne vem česa vsega. Hkrati v teh državah z veseljem sprejmejo vsakogar, ki jim prinese denar.

To je največja zanka hidroenergije. Težko je razložiti ljudem, da jezovi niso tako odlična zadeva, kot se morda zdi. Voda je nad jezom in pod njim, pravijo. Ampak to ni dovolj, pregrada reko popolnoma onemogoči. Na tem svetu se samo v rekah minerali in hranila prenašajo iz nižjih v višje ležeče kraje, skupaj s selitvijo rib po toku navzgor. Niso to zgolj ameriški lososi, tudi v Sloveniji imamo ribe, ki se selijo na tak način. Hkrati se hranila s hribov prenašajo po toku navzdol do poplavnih ravnic in morij. Znani so primeri v svetu, ko so zaradi zajezitev in pomanjkanja gnojil začeli odmirati gozdovi in druga območja ob rekah, velika tudi za polovico Slovenije. Zaradi številnih negativnih učinkov razvite države hidroenergije ne imenujejo več zelena energija, štejejo jo zgolj še med obnovljive vire energije.

Sava je najbolj ogrožena. Tudi Soča se sooča z grožnjami, ampak vendarle mislimo, da so ljudje dovolj pametni, da ne bodo dopustili njenega uničenja. Poleg tega imamo Savo za uničeno Slovenci, ker smo še vajeni lepih rek. Za Nemca ali Avstrijca je tudi Sava še kar divja reka. Ravno oni nas opozarjajo, naj se borimo zanjo. Če bi ji samo malo pomagali, bi se hitro obnovila. Ob tem je v naši Savi ena najmočnejših populacij sulca. Nihče pravzaprav ne ve, kako krasna riba je to. Neža (Posnjak, koordinatorica kampanje Rešimo modro srce Evrope za Slovenijo, op. p.) vedno pove, da je sulec pri nas tisto, kar je tiger v Aziji. Gre za glavnega plenilca, za zelo karizmatično oziroma krovno živalsko vrsto. Če je sulec v reki, potem ta še živi. Njegov glavni življenjski prostor pri nas je ravno v Savi s pritoki, kjer pa smo mu že zelo onemogočili selitve. Meni se vsako pomlad trga srce, ko pod elektrarno v Mostah v betonskem koritu gledam sulce, velike meter ali več, kako se cele dneve z glavo zaletavajo v zid, ker je njihov nagon enostavno tako močen.

… sploh ne delujejo.

Malo razmišljamo o tem. Veliko ljudi nam sicer pravi, da naša štiričlanska ekipa ne more nič premakniti. Ampak meni je pri tej kampanji reševanja balkanskih rek najbolj všeč ravno to, da je »zgolj« javno mnenje recimo doseglo, da si je Deutsche Bank premislila in se je gradnja jezu na Vjosi ustavila.