Za kaj gre? V prvem koraku je nujno vztrajati, da je problem natančno tak, kakršnega smo odkrili. Ne gre enostavno za to, da bi si vsi po vrsti želeli postati zastonjkarski poslušalci koncertov v Križankah, ne gre za to, da bi od Brleka zahtevali, naj organizira še nekaj deset brezplačnih ponovitev z Abbo navdahnjenega muzikala, in prav tako ne gre za to, da bi vztrajali pri »pravici«, da na obzidju Križank prav med predstavo brenkamo na kitaro in krulimo Na planini je živel. Nič od tega ni naša absolutna pravica – svojo pravico lahko zagrabimo le tako, da zahtevamo natančno tisto pravico, ki nam je kratena na novo in katere kratenje smo mnogi nepovezani posamezniki v skorajda istem hipu prepoznali kot minimalno, a zato nič manj agresivno kapljo čez rob: pravico biti mimoidoči.
Pravica biti mimoidoči je najprej pravica do indiference. Ker je povsem možno, da me konkretni koncert v Križankah niti malo ne zanima, moram najprej imeti pravico iti mimo, naj bo to po Zoisovi ali Emonski cesti (sploh če so decibeli mojih superg nižji od decibelov varnostnika, ki mi to prepoveduje). A ne le to – ker je pravica biti mimoidoči po svoji logiki enaka domnevi nedolžnosti, imam tudi pravico do vsega, kar iz nje izhaja, ne da bi se mi vnaprej pripisovali slabi nameni. Ko slišim zvok, ki prihaja do mene, ne da bi to sam hotel, ga imam tudi pravico hoteti poslušati, se ustaviti in se, kratko rečeno, v celoti obnašati natanko tako, kot bi sedel v dvorani. Če v dvorani žvižgajo in skandirajo, lahko to počnem tudi sam – če pa so tiho, lahko tako kot oni bodisi zadovoljno meditiram bodisi zeham in zavijam z očmi. In šele takrat, ko postanem glasnejši od varnostnika, ki je bržkone naštudiral maksimalno dopustno jakost, ima ta pravico stopiti do mene in me zmotiti.
Še enkrat, pravica do brezplačnega poslušanja koncerta je razširitev pravice do tega, da grem mimo, je pravica, da se približam tistemu, kar tako in tako že slišim, je pravica do tega, da participiram pri nečem, pri čemer že participiram, kar me torej zadeva, ne da bi sam to želel. In le če problem zagrabimo v njegovi aktualni premeni, v poskusu, da bi javni prostor, kot ga definira zvok, razdelili z dodatno fizično pregrado, lahko namreč vidimo vse tisto, kar reprezentira. Problem ni enostavno elitizacija in problem niso le Križanke: problem je nasploh Ljubljana, kakršna je postala v zadnjih letih, Ljubljana, ki jo imperativ programirane »prijetnosti« preobraža v duhamorno puščobo brezhibnih tlakovcev, vgraviranih verzov državne himne, drugorazrednih kipov vedno istega avtorja, talne osvetlitve in uniformnih lokalov, opremljenih z garniturami iz črnega poliratana. A ne gre le za to, da Ljubljana z vsako vehementno urbanistično gesto, ki ni neposredno prevzeta od Plečnika ali Ravnikarja, postaja zgolj bolj provincialna in vse bolj spominja na kulise za remake Mojih pesmi, mojih sanj – problem je v tem, da gre za proces, v katerem je javnost vse bolj reducirana na funkcijo nemočnega opazovalca totalne prenove, ki sama pri sebi natančno ve, da je v resnici nedomišljena (le kako bi drugače razumeli mečkanje pri dokončnem režimu na Slovenski cesti?).
In prav ta duh, ki mu ne smeš pokazati krivega prsta, se je v svoji ekscesni podobi uobličil v Darku Brleku in njegovih piarovcih. Komur ni všeč, da Križanke postajajo podobne vrhu Nata, po njegovih besedah podtika, razpihuje nestrpnost, izvaja pregon, je netoleranten, nedemokratičen in anarhističen – in seveda, ko se na Križankah pojavi grafit (mimogrede, napisan s takšno obzirnostjo do obzidja, da je ob njem – kot je pripomnila kolegica Lesničar-Pučkova – manjkala le še kanglica s čistilom), to postane vandalizem in nič manj kot napoved najprej-diskvalifikacije-potem-likvidacije: »Najprej so bili verbalni napadi, sledilo je poškodovanje objekta. Skrbi nas, kaj je naslednji korak teh, ki pod krinko skrbi za javno dobro vandalizirajo javni prostor.«
A kot vsak dejanski ali namišljeni oblastnik tudi Brlek ni ostal le pri napihovanju potencialne nevarnosti sovražnika, temveč je paranojo nemudoma dopolnil s pokroviteljskim poniževanjem tistih, ki so se v znamenje protesta zbrali med izvedbo Mamma mie: »Teh je bilo dvajset. Jaz jih vse vabim brezplačno v Križanke, naj si to pogledajo. Nemoteče. To so ljudje, ki ponavadi v Križanke sploh ne hodijo. Jaz nobenega od teh ne poznam, pa sem vsak večer v Križankah. (...) Imajo moje odprto vabilo, da pridejo na Mamma mio in uživajo na Mamma mii.«
Mislim, da je stvar evidentna: rešitev je lahko samo razrešitev. Če se iz javnosti dela norca izvoljeni politik, lahko zgolj čakamo in izvolimo novega; ko to počne direktor javnega zavoda, so na potezi druge instance.
