Čiliji so res zabavna vrtnina. Prvič zato, ker jih lahko gojimo na vrtu, balkonu ali okenski polici. In drugič zato, ker jih je toliko vrst, da lahko vsako leto eksperimentiramo z rdečimi, zelenimi, rumenimi, okroglimi, majhnimi, špičastimi, ekstra pekočimi ali milimi. Prav lahko se jih vzgoji iz semena, zato so primerni za vrtnarje začetnike. Najboljše pri čilijih na vrtu pa je, da jih lahko jemo sveže. Kajti v Sloveniji je zunaj sezone težko dobiti dobre sveže čilije. Najbolj hecno je, da imajo vedno sveže in precej pekoče feferone v italijanskem diskontu, najboljši pa so tajski čiliji iz francoske veleblagovnice. A če čilije gojite doma, lahko dva, tri zasadite v lonec in jih ohranite na rastlini še dolgo v jesen.
Letos je bilo poletje kot nalašč za čilije in feferone. Zato je na marsikaterem vrtu letina obilna. Res je sicer, da lahko zrele čilije kar dolgo pustite na rastlini, a prej ali slej bodo tudi ti začeli veneti. Torej je treba z letimo nekaj storiti, jo predelati za zimo. Za vsako vrsto čilijev je primeren drugačen način shranjevanja. Zmerno pekoče in sladke feferone lahko denimo z dodatkom jajčevcev in rdeče paprike spremenimo v ajvar. Tiste majhne čilije, ki so bolj ali manj okrasne rastline, posušimo in pozneje zmeljemo v prah eksplozivne pekočine, ki ga bomo morali res previdno dodajati jedem. Mali okrogli čiliji so kot nalašč za vlaganje. Vkuhamo jih, kot bi kisali paprike. V majhnih kozarčkih so lahko tudi novoletno darilo znancem. Lahko pa jih tudi očistimo in v njihovo notranjost naložimo česen, tako bodo že sami po sebi lahko predjed denimo na kakšnem odličnem siru. Seveda lahko na enak način v kisu vložimo tudi klasične feferone vseh velikosti in barv. Verjetno je to še najbolj razširjena oblika konzerviranja feferonov, nastala kot vpliv balkanske kulinarike.
Čilije je mogoče tudi zamrzniti, bodisi nasekljane ali pa cele. Odmrznjeni sicer izgubijo čvrstost, tako da jih ni mogoče uporabljati brez termične obdelave, a nasekljani zmrznjeni čiliji so odlični za v enolončnice in karije. Za pogumnejše pa obstaja tudi možnost, da iz čilijev skuhajo marmelado ali čatni. Kar pomeni, da jih skuhate s čebulo, paradižniki, česnom, ingverjem in sladkorjem. Namesto sladkorja lahko dodate tudi kakšno sladko sadje, recimo hruške. Mnogi ljubitelji pekočih čilijev bi sicer zatrdili, da je to najboljši način, da uničite pridelek, ampak marmelada in čatni sta lahko odlična priloga k mesu ali siru.
Pri obdelavi čilijev pa je potrebna pazljivost. Če ste občutljivi, namreč ni hujšega, kot da se vam pekočina zaleze za nohte, potem pa si s pekočimi prsti še obrišete pot s čela in naenkrat se vam zdi, da so vas po rokah in obrazu opekle strupene alge. Prva pomoč v primeru pekočih nohtov je paradižnik. Prste zarijte v svež paradižnik, pustite da se zmes posuši, nato sperite z mlekom.
In še predlog za vrtni eksperiment. Nekatere vrste čilijev, predvsem vrste Capsicum annuum, so večletnice. Menda v drugem letu rodijo celo obilnejše. Torej bi morebiti lahko eno ali dve rastlini skušali prezimiti. Najlažje bo seveda s tistimi čiliji, ki rastejo v lončku. Prezimili bodo v svetlem in hladnem prostoru. Tiste na vrtu pa je nujno dobro zaščititi. Najbolje bi seveda bilo, če bi okoli njih postavili steklenjak, a zaradi eksperimenta s čilijem res ne gre graditi steklene hiše. Ali pač?
