Ljubezen do lesa in kolesarjenja mu je bila položena v zibko. Ob podpori in mentorstvu staršev, ki sta ga vsak dan za nekaj ur puščala tudi v mizarski delavnici, ima sedaj 18-letni Mike Kovač iz Šujice pri Dobrovi že četrto različico lesenjače, lesenega kolesa, v katerega je prelil svojo dizajnersko in kolesarsko strast.
»Tile dnevi so nekaj posebnega. Navajam se na nov življenjski ritem in super sem zadovoljen, ker so me sprejeli na fakulteto,« vznemirjeno pripoveduje bodoči študent Fakultete za dizajn Univerze v Ljubljani in pokaže pismo fakultete. »Želim postati oblikovalec notranje opreme. Za to sem se odločil v sedmem razredu osnovne šole. Grem skoraj povsem po očetovih stopinjah. Verjamem, da bom dobil v Sloveniji dovolj znanja, četudi sem že razmišljal o študiju v Italiji, pa sem to opustil, saj italijanščine še ne znam dovolj.«
Neuspeh na kickstarterju ga ni ustavil
Mike Kovač je po šestletnem poganjanju kolesa za kolesarski klub Rog svoje cestno kolo nedavno postavil v kot in zdaj kolesari samo še rekreativno. Svoj čas, ki je bil prej posvečen napornim treningom v vsakem vremenu, bo sedaj usmeril v študij, še prej pa opravil vozniški izpit in si pridobival izkušnje na področju športne masaže. Slovenski maserji so med vrhunskimi kolesarji izjemno cenjeni in tudi Mike namerava te poletne tedne izrabiti predvsem v tujini za pridobivanje izkušenj in krepitev socialne mreže.
Zato si tudi ne beli preveč las zaradi neuspeha na kickstarterju, platformi za množično zbiranje denarja, kjer je skušal zbrati 10.000 dolarjev za nakup stroja, ki bi jim vsaj nekoliko olajšal sicer ročno izdelavo koles. Vsako kolo je izdelano iz 90 odstotkov orehovega križno lepljenega furnirja, le ležaj in gonilka sta kovinska. Kolo, ki terja več sto ur dela, sicer ni vzmeteno in nima prestav, pa vendar njemu in njegovim staršem to ne predstavlja težav, saj je bila mama nedavno z njim po Italiji, oče je prevozil na njem Maraton Franjo, Mike pa se je z njim podal celo na Tour de France, kjer je vozil ob progi. »S tem lesenim kolesom so me gledali kot boga. Doma pa so ti ljudje predvsem zavistni,« nekako bolj zase pove Kovač.
Ker v šoli ni bilo veliko praktičnega pouka, je bila očetova pomoč še kako dobrodošla
S kolesom se lahko doseže celo hitrost 50 kilometrov na uro. Najprimernejše je za vožnjo po mestu in mama Mojca se z njim velikokrat odpravi po sobotnih nakupih v Ljubljano. Nastanek prvega kolesa je spodbudil šolski natečaj Čar lesa in tedaj je bil Mike še prepričan, da bi lahko izdelali kolo, ki bi bilo samo iz lesa. »A če smo hoteli doseči, da je vozen, smo morali nekatere dela narediti kovinske.«
A to lesarskega tehnika, ki je junija nehal guliti klopi srednje lesarske šole v Ljubljani, z jasno zastavljene poti ne premakne. »Od nekdaj sem želel delati z lesom in ure in ure sem bil v očetovi mizarski delavnici. Med prakso v zadnjem letniku sem izdelal poker mizo, ki ima samo nosilno nogo težko 150 kilogramov. Zdaj iščem zanjo kupca,« v smehu pripoveduje bodoči študent, ki mu je, čeprav na urniku nima več treningov na kolesu in v telovadnici, preudarno preživljanje časa še vedno pomembno.
V prvem letniku srednje šole in tudi pozneje praktičnega pouka niso imeli kaj veliko, v povprečju tri tedne in dva tedna prakse, zato je zadovoljen, da mu je pri projektiranju kolesa in obdelovanju lesa zelo zavzeto pomagal oče. Zanimanje za leseno kolo, ki je narejeno iz slovenskega lesa in težko 13 kilogramov, je za zdaj predvsem med tujci.
Lesenjačo je Mike Kovač, ki si želi, da bi imeli v Sloveniji boljši odnos do lesa, ki pretežno konča v žagah v Avstriji, nato pa nazaj uvažamo žagan les, predstavil tudi v Mestnem muzeju Ljubljana, kjer so jo postavili ob bok 5200 let staremu in hkrati najstarejšemu kolesu z osjo na svetu, ki ga je ekipa arheologov na Ljubljanskem barju odkrila leta 2002.
