To je bilo veselje, ko sva se z očetom peljala ponj. Prej sem vedno imel rabljena kolesa oziroma kolesa osnovnega razreda. Zato sem dragoceno kolo opremil tudi z dodatno opremo, med drugim ključavnico, vredno 50 evrov. A težave so se začele že na poti domov. Med prevozom v prtljažniku avtomobila se je stisnila hidravlična zavora in sprednje kolo ni šlo več na vilice. Tako je kolo že naslednji dan romalo na kolesarski servis.
A zatem sem le še užival, ves mesec sem navdušeno poganjal pedala. Vse dokler ni prišel rok za brezplačni servis pri prodajalcu kolesa. Želel sem ubiti dve muhi na en mah. S kolesom sem se odpravil na vlak do Ljubljane in se pred obiskom serviserja zapeljal še do ekonomske fakultete, da bi preveril rezultat izpita iz računovodstva. Prišel sem do kolesarnice in gledal, kam naj postavim kolo… Seveda bi najraje šel z njim kar v predavalnico… Nato sem ga priklenil na del kolesarnice, ki ni bila ne preveč na robu ne preveč v gneči študentov. Kljub temu me je skrbelo, kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo. Poiskal sem predavalnico in hitro preveril rezultate izpita. Seveda sem padel. Ko sem si ogledal vse neumnosti, ki sem jih naredil pri testu, sem odšel nazaj proti kolesarnici. Minilo je največ 15 minut. Kolesa ni bilo nikjer. Dobro, sem si mislil, verjetno sem ga pustil malo naprej. Šel sem ob prvi kolesarnici prvič, drugič, pa še ob drugi, počasi pa mi je postajalo vse bolj vroče, saj nisem mogel verjeti, da mi je nekdo res sredi belega dne ukradel novo kolo. V okolici fakultete sem se sprehajal še nekaj minut, če bi se kolo čudežno prikazalo, nato pa sem se razočaran, ker fakulteta ni imela niti varnostnih kamer, odpravil na policijsko postajo. Povedal sem jim celo zgodbo, škode so našteli za približno 800 evrov. Za študenta je to ogromen znesek.
Ker sem imel občutek, da sem bil za vse skupaj kriv sam, sem dogodek pred prijatelji in sodelavci zamolčal. Dokler me ni po kolesu vprašal neki sodelavec. Takrat sem bil primoran povedati resnico. Zgodba se je po podjetju širila kot požar, ljudje so mi skorajda izrekali sožalje, obenem pa spraševali, če nameravam kupiti novega. »Ja, bi, bom, samo da se spet nabere denarja, samo da to zadevo prebolim,« sem jim odgovarjal.
A nekaj dni pozneje me je pričakalo presenečenje. Direktor podjetja, v katerem sem takrat delal, je med zaposlene razposlal elektronsko pošto, v kateri je vse sodelavce seznanil z mojo smolo in dal pobudo, da zberejo nekaj denarja in mlademu sodelavcu pomagajo do novega kolesa. Z upanjem, da bo naslednje kolo imelo bolj vzdržljivo, tako imenovano U-ključavnico, je nekoliko hudomušno zaključil direktor. Bilo mi je nerodno, nisem vedel, ali naj grem k direktorju in se mu osebno zahvalim in prijazno odklonim zbiranje denarja zame, po drugi strani pa sem bil ponosen, da sem del takšnega kolektiva. V tednu dni se je nabralo okoli 200 evrov. Kupil sem enako kolo, le da sem temu res privoščil U-ključavnico, ki ga pred tatovi varuje še danes.
Zapisala Sabina Lokar, novinarka
