Večina slovenskih medijev – novinarjev in priložnostnih piscev – je v omenjenem primeru – seveda gre za prisluškovanje – ravnala v slogu taiste oblasti, ki jo znajo sicer pošteno in na trdo prijeti. Novinar objavi za politiko neprijetne zgodbe (spomnimo se na primer Erika Valenčiča in Anuške Delić) in razkrije nečednosti, tudi kriminal. Oblast, ki ne more več prikrivati grehov, zavpije, kako nepošteno da je prišel do podatkov in ga je treba zato preganjati. In ga tudi preganja. Mediji mu večinoma stopijo v bran, kot tudi javnost.
V arbitražni zadevi pa je večina medijev stopila v bran nacionalnemu interesu, ki v tem trenutku ni poštenje kot stalnica, ampak pridobitništvo, ki je sicer lahko povsem legitimno, vendar v konkretnem primeru podprto z nekaj goljufije. Pisci člankov, od novinarjev do ekspertov, tekmujejo, kdo bo natančneje popisal vse dosedanje hrvaške spletke in našo sosedo prepričljiveje prikazal kot vzor nekredibilnosti. Vsi zapisi so lahko povsem resnični, a nas le oddaljujejo od iskanja razumnega nadaljevanja. Prav ta histerija, ko so nas zalotili pri nepoštenju, je ena hujših ovir za trezen razmislek, kako naprej. Ta »naprej« je bil po mojem mnenju precej katastrofalen. Tudi ko se je zdelo, da smo potegnili najboljše mogoče poteze, ni zaleglo, čeprav smo poslušali vznesene ocene o popolnem utišanju nasprotnika z izbiro nadomestnega arbitra, kar naj bi bila celo psihološko in psihoanalitično neprekosljiva odločitev. Seveda je imel ugledni sodnik Boštjan Zupančič pri tej presoji prav, a razmere je še dosti bolje ocenil Dežulović s prispodobo šahovske partije. Jaz jo dopolnjujem z oceno, da je približno tako, kot če grozi mat v treh potezah. Če najdeš rešitev, da izgubiš šele v četrti, si potegnil, celo s psihoanalitične perspektive, najboljšo. A mat je neizogiben.
Prodajmo Piranski zaliv Američanom
V preteklosti hrvaško-slovenskih odnosov so bili tudi podobno zapleteni časi. Slovenci so postavljali vikende na hrvaški obali, hrvaške občine pa niso imele prostorskih načrtov in podobne ureditve, nujne za vsako organizirano gradnjo. A občinske uprave z župani na čelu so vabile graditelje s trdnimi obljubami, da lahko gradijo brez zapletov in zlasti brez potrebne dokumentacije. Vse to da se bo uredilo kasneje. Slovenci so verjeli na besedo in tako pozidali precej hrvaške obale, čez leta pa se je na Hrvaškem oblast zamenjala. Nova je ugotovila, da se brez dovoljenj ne sme zidati, sklicevanje Slovencev na obljube in dovoljenja prejšnjih županov pa ni kaj zaleglo. Tako se je bratska ljubezen začela krhati in spreminjati v konkretne ruševine, ki so jih ustvarili hrvaški bagri.
Bil je tudi čas, ko so razumnejši (seveda ne po hrvaških kriterijih) Hrvati predlagali, da celo obalo zasedejo Slovenci in jo uredijo tako lično, kakor Hrvati tega nikoli niso znali. Od svojega dela pa naj potem Hrvatom plačujejo davke, česar se Slovenci nikoli niso branili.
A kaj storiti danes, ko se dičimo s pridevniki evropskosti in demokracije, problemi pa se navkljub novim družbenim razmeram praviloma zaostrujejo?
Svoje dni sem bil navdušen bralec »bušizmov«. Zbirka je bila kar obsežna. A najbolj se mi je vtisnil v spomin nasvet, ki ga je predsednik Bush mlajši z vso resnostjo položil na srce svojim zavednim rojakom. Takole je rekel: »Pripravljeni moramo biti na vse, kar se lahko zgodi, in tudi na tisto, kar se ne more zgoditi.«
Ko se posušijo solze smeha in popustijo trebušni krči od krohotanja, pride čas, ko se zavemo vse resnosti Bushevega priporočila (pustimo ob strani nekoliko hudobno domnevo, da se celo predsednik ni zavedal dometa in globine svoje misli). Še posebej je navodilo uporabno za urejanje razmer s Hrvaško.
Dovolj je, da se spomnimo marsičesa, kar se nikakor ni moglo zgoditi. Chamberlain je rešil mir in ni bilo druge svetovne vojne. Slovenija je postala balkanska Švica, ne pa zatohla politikantska in nespravljena dežela, polna mrhovinarjev, prežečih za ostanki premoženja. Hrvaška je postala demokratična članica EU, kjer je popolnoma nemogoče, da bi sto tisoč ljudi dandanašnji ob podpori politikov vzklikalo – »za dom spremni, ubij Srbina«. Piranski zaliv, zaščiteno ime vseh zemljevidov FLRJ in SFRJ, se ne more čez noč preimenovati v Savudrijsko valo. In, nenazadnje, nemogoče je, da bi Slovenci goljufali.
A to vse je zgodovina. Kaj bi se iz nje naučili, ne vem. Morda pomaga iti še dlje v preteklost.
Nekje na Daljnem vzhodu so o konfliktih in njihovem reševanju na poseben način razmišljali že pred stoletji, celo tisočletji. Sun Tsu, vojaški strateg in filozof, je označil zmago brez boja kot najvišje načelo vojskovanja. Aikido, novejša veščina, vsaj po nauku večine šol (pozabite na kiropraktika Stevena Seagala) vzpostavlja kot vodilno idejo načelo, po katerem nas ni na mestu konflikta. Z domnevnim ali realnim nasprotnikom se ne spopadamo. Zato ta veščina ne pozna tekmovanj. Pa vseeno nismo poraženi. Nasprotnik se utrudi zaradi napadanja v prazno.
Prav ta primer so vrhunsko demonstrirali Hrvati. Ko smo mi uporabili najmočnejše arbitražno orožje, uglednega predsednika Meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu, Ronnyja Abrahama, in evforično slavili domnevno zmago, Hrvatov tam že zdavnaj ni bilo več. Tudi ko bi bil Abraham ostal, ne bi bilo prav nič bolje.
Ko bi mi v skladu z Bushevim priporočilom videli korak dlje, bi se že zdaj pripravljali na najslabše mogoče scenarije, prav tiste, ki se ne morejo zgoditi, in poskrbeli, da bi se stvari odvijale drugače. To namreč, da bodo s Hrvati trajno dobri sosedski odnosi, je uresničljivo prav toliko kot sprava med Slovenci.
Kaj storiti v razmerah, v kakršnih po slovenskih izkušnjah domiselnost politikov ne seže prek zbiranja do zob oboroženih specialcev na meji? Pri tem ni napak spomniti se, kako v glavah nekaterih le izredne razmere, vključno z vojno, pomenijo izpolnitev njihovih sanj.
Aikido načelo v praksi
Seveda ne vem, kakšen nasvet bi po tem mojem vzhodnjaškem modrovanju zalegel. A ena izmed možnosti – seveda nemogočih – bi bila naslednja: Piranski zaliv, kolikor nam ga bo prisojenega (po hrvaškem prepričanju v vsakem primeru preveč), je treba potihem in dobro prodati ali dati v najem. Najbolje Ameriki, ki je močna in demokratična država in ki jo v Evropi zastopa in varuje Nato, preverjeno humanitarna organizacija. In potem si predstavljajmo tisti lepi dan, ko bodo Hrvati poskušali zasesti Slovencem krivično dosojeni del Savudrijske vale. Ko bo hrvaška podmornica za začetek izplula nekje na sredini, bo pred seboj zagledala šesto floto ZDA. Križarka »Long Beach« pa bo, vredna svojega imena, zgolj s telesom v celoti zakrivala vhod v tisto, kar bodo Hrvati zmotno imeli za svoje morje. Donald Trump, 45. predsednik ZDA, bo, primerno zagorel od sončenja na rušilcu, pomignil hrvaškemu viceadmiralu in ga povprašal po namenih. Potem bo Melanija podmorničarjem z nežnim glasom prevedla: »Tu je vendar Amerika, Slovencev že dolgo ni več v teh krajih.«
Samo za trenutek si v domišljiji zarišite obraze hrvaških politikov.
Vidite, to bi bilo aikido načelo v praksi. Kjer je konflikt, tam te ni.
V istem času bo, tako kot letos, hrvaško morje okupiral dober milijon Slovencev, ne da bi Hrvatje to pravočasno opazili. Kajti tam, kjer smo mi, ni konfliktov. Na zasedbo ali skorajda sovražni prevzem svoje dežele lahko Hrvati sklepajo le ob bilanci konec leta. Takrat pa slovenski evri nekako zabrišejo sramoto okupacije.
A po drugi, načelni strani – si predstavljate milijon Slovencev v Piranskem zalivu? Celo po vsej naši obali še vedno petindvajset na enem metru? Zatorej, Bog ohrani Hrvaško, lijepu našu. To je najbolj iskrena želja najmanj milijona naših državljanov.
