Odličen obrok, čudovito vzdušje, krasna postrežba. Za poznavalce v takih primerih ni dileme: osebje se spodobi nagraditi z napitnino. Ampak kolikšno? Bojana Košnik, ena največjih strokovnjakinj za bonton pri nas, pravi, da ne bo nič narobe, če pri sto evrov vredni večerji natakarjem pustimo med pet in deset evrov napitnine. Čeprav je za mnoge Slovence napitnina še vedno tabu, Košnikova meni, da bi s tem lahko dvignili raven postrežbe, ki je pri nas razmeroma nizka. »Za kar smo tudi sami krivi, saj opažam, da imamo Slovenci težavo s tem, da se ne znamo kulturno pritožiti, če s čim nismo zadovoljni. Če je hrana prehladna, če je kaj preslano ali razkuhano, če nismo zadovoljni s postrežbo – tega ponavadi ne povemo,« pravi Košnikova.
Trendom zahodnih prestolnic ne gre slepo slediti
Tako pri nas gostinsko osebje od gostov praviloma ne dobi nobenih povratnih informacij o kakovosti hrane in postrežbe. Anže Kristan, natakar v Gostilni pri Lojzetu, pravi, da je za zaposlene v strežbi ravno napitnina velikokrat potrditev, da so bili gostje z njimi zadovoljni. »In gotovo so tuji gostje in stalne stranke tisti, ki se znajo na tak način zahvaliti,« meni Kristan. Sogovorniki se kljub temu strinjajo, da pri tem ne bi smeli nekritično slediti trendom zahodnih prestolnic, kjer so visoke napitnine postale praktično obvezne.
Po tem v svetovnem merilu gotovo izstopa New York, kjer je 20-odstotna napitnina postala že norma, zato nekateri gosti natakarjem ob res dobri postrežbi puščajo tudi 30-odstotno napitnino. Sebastijan Kopušar, ki v New Yorku živi že nekaj let, pravi, da to ni povezano s predebelimi denarnicami gostov, temveč s sistemom plač v gostinstvu. »V ZDA so napitnine plačilo za storitve osebja, saj so ga lastniki deloma prenesli neposredno na gosta.« Minimalna plača za poklice z napitninami je tako v nekaterih zveznih državah lahko tudi več kot enkrat nižja – v mestu New York je minimalna plača za natakarje 4,4 evra na uro, medtem ko za druge poklice znaša skoraj 7,9 evra na uro.
Nostalgija po newyorški postrežbi
»Kljub temu velja, da je strežba ena redkih služb, kjer lahko takoj začneš dobro služiti, v boljših lokalih so lahko zaslužki zaradi napitnin zelo visoki. Hkrati imajo newyorški lokali zaradi razmeroma nizkih stroškov za lastnike za slovenske razmere nenavadno veliko osebja. Lahko se zgodi, da ga je v nekem trenutku v lokalu več kot gostov. Ker se zavedajo, da so odvisni od napitnin, se jih velika večina obnaša temu primerno in skrbno pazijo na dobro počutje gostov,« poudarja Kopušar. Čeprav ima po njegovih besedah večina turistov s takšnim konceptom precejšnje težave, se kot prebivalec mesta hitro navadiš nanj, »posebej ko slišiš vse zgodbe o tem, kaj naj bi se dogajalo s hrano in pijačo skopih gostov«. »Letos pozimi sem po nekaj letih spet izkusil slovensko študentsko postrežbo in nemudoma dobil newyorško nostalgijo. Ampak zato se enako hitro navadiš tudi na ljubljanske napitnine – nekaj kovancev, ki ti jih vrnejo ob plačilu,« pravi Kopušar.
Višja raven postrežbe v Londonu
Na napitnine se je moral navaditi tudi Matija Tonejc, ki v Londonu živi že več kot deset let. V britanski prestolnici gre za dobro utečeni sistem, saj 12,5-odstotno napitnino v restavracijah (v nasprotju s pubi) dodajo že na račun s pripisom, da ta ni obvezna. »Če plačuješ s kartico, imajo pogosto pred vpisom kode PIN vprašanje, ali želiš dodati napitnino. In ker med tipkanjem natakar stoji tik ob tebi, je težko pritisniti gumb 'no tip',« razlaga Tonejc. Tako kot Kopušar za New York tudi Tonejc za London pravi, da je postrežba na precej višji ravni kot v Ljubljani, čeprav ti v nekaterih restavracijah že ob rezervaciji povejo, da je miza na voljo dve uri, in potem tudi poskrbijo, »da te učinkovito, a še vedno dokaj prijazno, hitro odpravijo«.
