Na Zavodu SCCA Ljubljana je bila doslej pomočnica direktorice, od leta 1998 je vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobne umetnosti, od leta 2004 pa razstavno-raziskovalni program Studio 6. Skrbela je za razvijanje novih pogledov na sodobno umetnost in kuratorske prakse ter med drugim opravila veliko delo pri prenašanju znanja na petnajst generacij mladih kustosov in kritikov.
Že prvi dan nove službe ji je prinesel nepričakovano medijsko pozornost. Čez pročelje gradu, v katerem muzej domuje, je namreč lokalni organizator koncertov obesil oglas za svojo prireditev. Medtem ko je prejšnja direktorica muzeja Jana Mlakar (ki je medtem napredovala na mesto vršilke dolžnosti generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo) za to izdala ustno dovoljenje, Saša Nabergoj pravi, da ima sama na ravnanje z dediščino drugačne poglede. Kot še na marsikaj drugega.
Kaj vas je motiviralo k prestopu v javni sektor po desetletjih dela v nevladnem?Sama med javnim in nevladnim v slovenskem prostoru ne vidim velikih razlik; konec koncev sta oba odvisna od istih finančnih virov, le da je javni finančno in kadrovsko stabilnejši in močnejši. Moja odločitev za »prestop« je bila povezana z željo preizkusiti vsa svoja znanja in izkušnje pri vodenju ustanove, ki omogoča ambiciozno interdisciplinarno delo. Loški muzej je s svojimi zbirkami (od arheološke do prirodoslovne) in šestimi kustosi različnih profilov odlična priložnost za takšno obliko dela. Poleg tega sem z loško sceno tesno povezana že več kot dvajset let. V začetku 90. let sem denimo več kot leto dni sodelovala pri projektu Ivan Grohar: bodočnost mora biti lepša ter z Andrejem Smrekarjem iz Narodne galerije in Dragico Trobec Zadnik iz Mestnega muzeja veliko časa preživela na terenu, v Loki in okolici. Konkretno pa so me k prijavi na razpis pozvali lokalni umetniki in tukajšnji kustosi, s katerimi sem v preteklih desetletjih že večkrat sodelovala in s katerimi imam odlične izkušnje.
Kaj je bilo v vaši viziji delovanja muzeja odločujoče za uspešno kandidaturo?Pripravila sem petletno strategijo, ki temelji na povezovanju, sodelovanju in krepitvi aktivne vloge muzeja pri oblikovanju močne loške kulturniške scene ter njeni umestitvi v mednarodni kontekst. Mislim, da je prepričalo moje razumevanje vloge muzeja kot generatorja lokalne scene in moj koncept vodenja. Sama sem namreč prepričana, da direktor ne sme biti glavni avtor/kustos institucije, pač pa tisti, ki v svojih zaposlenih prepoznava potenciale, jih spodbuja, usmerja, povezuje in jim omogoča delo. Precejšen del programa sem namenila tudi vprašanju občinstva, saj zagovarjam koncept odprtega muzeja, ki javno razgrinja svoje dileme, vprašanja in ki na različne načine k razmisleku o svoji vlogi pritegne tudi svoje obiskovalce.
V dvajsetih letih svojega delovanja v kulturi sem pokazala, da moje delo temelji na dobrem poznavanju lokalnih kontekstov in odpiranju možnosti za sodelovanje na različnih ravneh. Z dolgoletnim angažmajem v slovenskem, pa tudi v mednarodnem prostoru, sem nabrala ne le dragocene izkušnje, pač pa sestavila tudi zanesljivo mrežo strokovnih sodelavcev po svetu, ki so sploh za muzej takega tipa nujni za ambicioznejše mednarodno delovanje.
V kakšnem stanju je institucija, katere vodenje prevzemate?Težko bi bila bolj zadovoljna z ekipo v muzeju, kar je sreča, ker si, kot vemo, direktorji v naših javnih zavodih ne moremo oblikovati svoje. Strokovni kader je dobro podkovan, kustosi imajo številne ideje, razveseljujeta predvsem njihova angažma in volja po sodelovanju. Podporni del ekipe je prav tako odličen in motiviran. Res navdihujoče pa je, da celotna ekipa diha z muzejem in je prav zato ne le angažirana, pač pa tudi pripravljena veliko narediti za skupno dobro. Razveseljuje tudi število obiskovalcev, muzej ima veliko občinstva skozi vse leto, v teh mesecih pa še več zaradi tujcev oziroma turistov. Za oceno finančnega stanja pa sem seveda v muzeju premalo časa, da bi lahko podala točno oceno. V začetku septembra bo izvedena revizija, ki bo pokazala dejansko stanje.
Pa kakovost vsebin, zbirke in ostale ponudbe?S samim gradom se je v zadnjih letih lepo rokovalo, med drugim se je prenovilo pritličje, restavratorji končujejo s prvo fazo obnove kapele in že načrtujemo nadaljevanje. Celovite prenove pa bi bila potrebna oprema muzeja, ki jo je treba preoblikovati v skladu s smernicami muzeja prihodnosti. Posebno pozornost bomo namenili opremi zbirk, tekstom, raznolikim načinom predstavljanja, pa tudi širšemu razmisleku o komuniciranju z javnostjo. Poskrbeli bomo za prevode podpisov v angleščino, saj jih vse razstave doslej niso imele. Načrtujemo prenovo spletne strani, ki jo želim preoblikovati v informacijsko tablo muzeja, predvsem pa tudi v arhiv vsebin, povezanih s programom: denimo teksti kustosov, posnetki pogovorov ob razstavah oziroma prireditvah.
Okrepili bomo spremljevalni program; že jeseni načrtujemo raznolik program pogovorov, vodstev, vezanih tako na trenutne razstave kot tudi na stalne postavitve. V naslednjih mesecih denimo ob Avgustu Černigoju v Grajski galeriji in Toniju Mlakarju v Groharjevi galeriji. Načrtujemo redna mesečna srečanja, namenjena najširši javnosti, na katerih bodo kustosi ne le vodili po zbirkah, pač pa predvsem skušali predstaviti manj vidni del svojega muzejskega dela; denimo kustos arheologije bo med drugim prikazal vso kompleksnost svojega dela s predstavitvijo poti enega predmeta arheološke zbirke: od najdbe na terenu, evidentiranja, razmisleka o postavitvi do končne umestitve v zbirko.
Omenjali ste potrebo po povezovanju muzeja s škofjeloško kulturno-umetniško sceno. Kakšna je, kaj je posebnega na njej?Loška scena je izjemna. Veliko je aktivnih posameznikov in samoorganiziranih kolektivov, kreativno-obrtnih skupin in društev. Prisotno je zelo močno zavedanje, da je treba delati za skupno dobro, kar je bržkone povezano s specifično loško zgodovino, kjer je bila kultura vedno zelo pomembna in prepletena z vsakdanjim življenjem; že od Tavčarja naprej in pravzaprav že prej, od močnih srednjeveških cehov. Zdi se mi enkratno, da se čutijo Škofjeločani tako zavezane k sodelovanju pri oblikovanju kulturne scene. Ogromno ljudi me je že poklicalo, odkar sem tukaj. To je njihov grad, pravijo. To seveda pomeni, da ima muzej dvoje: velik potencialen bazen posameznikov za nadgradnjo svojih vsebin in čudovito občinstvo. To razumem kot veliko priložnost in še večjo odgovornost.
Loki je doslej manjkal prav močan in aktiven muzej, ki bi prevzel vlogo generatorja in vso to dragoceno, a razpršeno sceno intenzivneje povezal. Sama namreč verjamem, da je z močnejšimi institucijami močnejša celotna scena. Prav tako nameravam spodbujati kustose k aktivnemu angažmaju (tudi) izven muzeja, saj je to zame ena ključnih nalog nas, javnih uslužbencev največje javne institucije s področja kulture v regiji.
Kaj to pomeni čisto konkretno, kakšne projekte načrtujete?Že od prvega dne svojega mandata se intenzivno sestajam s posamezniki, individualci, predstavniki različnih društev in organizacij iz Škofje Loke pa tudi širše okolice. O kompleksnejših konkretnih zadevah je še prezgodaj govoriti ravno zavoljo mojega načina dela: do sodelovanj želim priti skozi vsebinske pogovore z vsemi vpletenimi. Manjše korake pa smo že naredili. Kustos za arheologijo bo tako v odboru, ki skuša Škofjeloški pasijon uvrstiti na seznam Unescove dediščine, deloval kot predstavnik Loškega muzeja in ne kot zasebnik kot doslej. Dokumentarno razstavo s projekcijo animiranega filma Visoška kronika Tonija Mlakarja v Groharjevi galeriji smo podaljšali, jo opremili z besedilom kustosinje, ki je na voljo tudi v angleščini, konec septembra, ob izteku razstave, pa pripravljamo tudi pogovor z vsemi ustvarjalci o procesu dela.
