Pregovor pravi, da vlagatelji v Silicijevi dolini poznajo samo »dve stanji duha«: pohlep in strah. In čeprav zdrava pamet, ki v zaledju San Francisca po definiciji nima domovinske pravice, zadnje mesece opozarja na protislovja med vložki in bilancami, je strah pred naslednjim velikim pokom še vedno krepko manjši od strahu pred »ne biti zraven« pri naslednjem Uberju, Lyftu, Snapchatu ali Slacku. Pri vlaganju v to ali ono podjetje torej, ki bo že pojutrišnjem vredno dve, tri ali celih petdeset milijard dolarjev (čeprav še vedno ne bo poslovalo z dobičkom).
Vrtoglavi vložki
Kdor pride prepozno, ga zgodovina običajno res kaznuje, toda strah pred to kaznijo je hkrati gorivo črednega nagona. Na eni strani razumljivega tudi zato, ker ob že dolgo časa bolj ali manj ničelnih obrestnih merah večina drugih finančnih naložb ne obeta niti spodobnega donosa. Zato skladi tveganega kapitala (venture capital fonds) v tokratni dirki proti robu prepada tudi niso več sami; Marc Andreessen in Peter Thiel kot dva izmed najbolj znanih vlagateljev sta s svojima skladoma tokrat ne le v družbi kolegov, pač pa tudi, recimo, razvpitega bančnega moloha Goldman Sachs.
Vrtoglavi vložki, ki se vsakodnevno stekajo v Silicijevo dolino, zbujajo spomin na pok tehnološkega (dotcom) balona pred poldrugim desetletjem, ko sta bila med zagonskimi podjetji še Google in Amazon, medtem ko Facebooka ali Twitterja sploh še ni bilo. Toda ožje in širše okoliščine so danes drugačne in ko bo – kajti komaj kdo dvomi, z nobelovcem za ekonomijo Robertom Shillerjem na čelu, ki je napovedal tako pok tehnološkega kot osem let kasneje nepremičninskega balona, da ne bi počilo – bo drugače, drugačne, manjše ali celo hujše kot takrat bodo tudi posledice. In čeprav nihče ne ve natančno, kako bo to videti, tudi po tem poku nič več ne bo, kot je bilo.
Zagonska podjetja kot slovenski mladeniči
Ena najpomembnejših razlik med zdajšnjimi in takratnimi razmerami pred pokom je dejstvo, da se zagonska podjetja zadnja leta obnašajo kot slovenski mladeniči. Ne ljubi se jim iz varnega zavetja, pač pa raje kar najdlje živijo na račun vlagateljev. Celo med taksisti po vsem svetu osovraženi Uber, menda vreden že celih 50 milijard dolarjev, noče na borzo. Podjetjem, ki so načeloma že prerasla zagonsko obdobje in jih cenijo na več kot milijardo evrov, se v žargonu pravi samorogi (unicorn) in takšnih je trenutno skoraj sto: od že omenjenega Uberja in prav tako znanega Airbnb prek Snapchata, Pinteresta, Dropboxa in Spotifyja do Marklogica in Lamabanga na koncu seznama.
Po mnenju nekaterih poznavalcev množica samorogov tveganja za verižno reakcijo in širše ekonomske posledice povečuje, drugi so prepričani, da jih zmanjšuje in omejuje škodo. Strinjajo se le o tem, da česa podobnega še ni bilo in da ne vedo, kateri od izhodov se bo vlagateljem ponudil: borza ali prodaja. Drugi izhod je ob vrednosti samorogov trenutno skoraj nepredušno zaprt, kaj bi se utegnilo zgoditi na borzi, pa bo v precejšnji meri odvisno od obrestne politike ameriške centralne banke.
Vsekakor je v prvem letošnjem polletju na borzo prišel zgolj poldrugi ducat tehnoloških zagonskih podjetij, dve pa sta bili prodani. Z vložki v zagonska podjetja pa je skoraj tako kot z izdatki za oglaševanje, le razmerje je slabše: od stotih podjetij, pravi železno pravilo, jih denar prinese največ deset, od teh pa je le eno (naslednji) Facebook. Dovolj donosen, da pokrije vse nasedle naložbe sklada tveganega kapitala. or
