Pevec je v filmu uspel zabeležiti le tri zadnje in prave aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino, otroci aleksandrink pa se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti.
Po besedah avtorice utemeljitve Ženje Leiler je šele Pevčev film »uspel prikazati vso kompleksnost tega specifično slovenskega fenomena in ga umestiti v univerzalni okvir raznoterih človeških usod. Za filmom stojita vrhunska dokumentaristična raziskava in predvsem njena občutljiva ustvarjalna 'redukcija' v izbrušen filmski dokument«. Pevec se v filmu ne opredeljuje »do posameznih zgodb, jih ne sodi, ne v dobrem ne v slabem, jih pa kljub temu postavi pred gledalca na način, ki močno angažira njegovo empatijo in bistveno poglobi razumevanje fenomena te skorajda izključno ženske ekonomske emigracije, ki ji tudi v svetovnem merilu ni najti ustrezne primerjave.«sš
