Število »megamest«, urbanih aglomeracij z več kot 10 milijoni prebivalcev, naj bi se v prihodnjih desetih, dvajsetih letih podvojilo. Okoli leta 2030 naj bi jih bilo torej približno sedemdeset. Nemara še več kot dvakrat večje od današnjih skoraj 700 milijonov bo tudi število prebivalcev, kajti izvedenci napovedujejo, da se bo delež svetovnega prebivalstva, ki bo živel v urbanem okolju, z današnje polovice povečal proti dvema tretjinama. In če se bo kitajskim načrtovalcem posrečilo vsaj kolikor toliko uresničiti megalomanski projekt povezave Pekinga, Tianjina (pristaniškega mesta, ki je bilo prejšnji teden zaradi hudih eksplozij v vseh novicah dneva) in pokrajine Hebei, bo na vrhu tega seznama namesto Tokia - Jokohame za več kot deset Slovenij velik megalopolis Jing Jin Ji z več kot sto milijoni prebivalcev.
Ime je bodoča prestolnica presežnikov dobila po »sestavnih delih« (Bei-Jing, Tian-Jin, Ji pa je tradicionalno ime za Hebei), po projektu, ki ga verjetno lahko ogrozi le gospodarska kriza, pa bi morali obrisi stati že v manj kot desetletju. Nekaj hitrih vlakov, ki naj bi dnevnim migrantom omogočili, da bi z enega na drugi konec te urbane aglomeracije prišli v dobre pol ure, nekaj avtocest in tudi poslopij, v katere se bodo selili uradniki pekinške lokalne administracije, je že zgrajenih, kmalu pa bo predvidoma dokončan tudi sedmi infrastrukturni krog okoli pekinškega središča.
Konec urbanizacije
Na prvi pogled protislovno je dejstvo, da odločitev za urbanizacijo tako velikega ozemlja izvira iz želje in nuje, da bi sam Peking zmanjšali. Pravzaprav predvsem izboljšali življenje v mestu, ki ga dušijo smog, promet in prenaseljenost, zaradi česar je v tekmi s šanghajskim in šenzenskim območjem izgubljal konkurenčnost. Vsi trije megalopolisi skupaj, v katerih je že danes nekaj posamičnih 10-milijonskih mest, pa naj bi bili čez kakšnih petnajst let »dom« za okoli četrtino kitajskega prebivalstva.
Medtem ko je v drugi polovici prejšnjega stoletja ritem urbanizacije določal »stari svet« (z recimo New Yorkom in Tokiom na čelu), jo bodo v tem stoletju »hitro razvijajoča se gospodarstva«, predvsem Kitajske, Indije in Brazilije. Kot v študiji o stoletju prestolnic (The Metropolitan Century, s podnaslovom Razumeti urbanizacijo in njene posledice) ugotavlja Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), bo urbanizacija planeta, dolga osem tisočletij, po letu 2050 v glavnem končana: več kot dve tretjini (do leta 2100 več kot tri četrtine) od takrat več kot devetih milijard zemljanov naj bi živeli v mestih oziroma urbaniziranem okolju.
Medtem ko so bila mesta nekako do industrijske revolucije predvsem središča politične moči, trgovine, kulture in znanja, so odtlej postala še glavno gonilo ali gojišče gospodarske rasti, inovativnosti ter seveda tudi kriminala, socialnih razlik in odtujenosti. Po nedavnih študijah OECD, denimo, podvojitev števila prebivalstva zaradi večje konkurenčnosti ter različnosti podjetniškega in intelektualnega okolja lahko prispeva k večji produktivnosti mesta tudi do pet odstotkov. A ni vsako veliko mesto nujno gospodarsko uspešno, saj na to vpliva vrsta vzajemno povezanih dejavnikov: razdrobljena in neučinkovita mestna uprava, denimo, ne more zagotavljati potrebne infrastrukture (od vodovoda do transporta), varnosti prebivalstva in sploh kakovosti življenja, zato lahko z naraščanjem števila prebivalstva produktivnost in konkurenčnost določenega mesta tudi padeta. Mesta, v katerih je mogoče dvakrat hitreje kot v primerljivo velikem priti v službo in iz nje, imajo v povprečju tudi približno dvakrat višjo gospodarsko rast. Pokvarjena mestna uprava pa lahko na drugi strani povsem napačno alocira nepremičninske vire (recimo sprošča ali zavira gradnjo), kar prav tako hromi razvoj.
Pametna mesta
Kot nasploh za sodobna (mega)mesta še posebej velja, da imajo v njih več možnosti za službo višje kvalificirani, pri čemer pa lahko vsi zaposleni v povprečju v večjem mestu pričakujejo tudi občutno višjo plačo in (pogosto, ne pa vedno) višje življenjske stroške, zlasti pri stanovanjih. In kot nasploh se v mestih še toliko bolj – v večjih pa posebej izrazito – zadnja desetletja naglo poglablja prepad med zgornjimi desetimi odstotki in »ostankom« prebivalstva. Če že ne propade bolj ali manj celotno mesto (kot recimo Detroit), se zato v njih širijo geta revnih.
Enoznačnega odgovora na vprašanje, kako veliko naj bi bilo mesto, da ga je mogoče (še) učinkovito upravljati, ni. Po mnenju nekaterih pa se upravljiva velikost povečuje, vsaj potencialno, zaradi digitalne tehnologije, konkretno »interneta stvari«, torej v splet povezanih predmetov vsakodnevne uporabe. Kot je v lanski oktobrski številki revije Foreign Affairs zapisal John Chambers, je zdaj mogoče »omrežiti« vse od »smetarskih kant« in mestne razsvetljave prek parkirišč in mestnega prevoza do semaforjev in vodovoda ter skorajda vse vmes. To ne obeta le energetskih in drugih prihrankov, temveč tudi zmanjšanje prometnih zamaškov ob konicah in ne nazadnje okoljske obremenitve. Poleg pametnih telefonov, ur itd. naj bi torej dobili tudi pametna mesta, s tem pa se bo, bi pripomnili previdnejši, nepredvideno povečala količina podatkov, ki bodo nekje zbrani in vprašljivo dobro zavarovani pred zlorabami ali zgolj človeško – neumnostjo.
