Kitajska mesta so z nezadržno urbanizacijo in večanjem gostote prebivalstva najbližje srhljivi fantazmi o neskončni vertikalni gradnji mest s številnimi nadvozi, zrakoplovi in kolosalnimi bleščečimi nebotičniki. Po nekaterih ocenah naj bi do leta 2020 zgradili približno 400 novih mest. Pri tem se moramo zavedati, da na Kitajskem naselja, ki štejejo manj kot pol milijona prebivalcev, niso mesta, ampak vasi. V Pekingu živeči nizozemski arhitekt Neville Mars je v okviru 4. mednarodnega arhitekturnega bienala v seriji predavanj o kitajski arhitekturi na predavanju Kitajska, med upanjem in nevarnostjo z utemeljeno analizo napovedal precej vznemirljiv razvoj - rojstvo prvega megalopolisa, ki naj bi štel 474 milijonov prebivalcev. Pri tako obsežni urbanizaciji ne zadostuje le partikularna obravnava urbanizma posameznih mest ali arhitekture. Raziskovati moramo globalni pretok prebivalstva, s čimer bi lahko napovedali vpliv teh novih mest na vso krajino. Kljub velikosti Kitajske je 96 odstotkov prebivalstva skoncentriranega le na eni tretjini ozemlja. Znotraj te koncentracije pa je večina prebivalstva strnjena na najrodovitnejšem predelu med mesti Šanghaj (vzhod), Xi'an (zahod) in Peking (sever), vzdolž 2500-kilometrskega vodnega kanala, ki je vse od dinastije Sui (7. stoletje) do prvih železnic služil kot glavna prehrambena arterija dežele. Ker se najrodovitnejša in najbolj poseljena področja prekrivajo, obstaja bojazen, da bi se brez primernega globalnega urbanizma uničil bistveni del rodovitne zemlje. Migracije ruralnega prebivalstva namreč niso stalne, pač pa se kmetje vračajo na podeželje in s sabo prinašajo divjo, razpršeno urbanizacijo vasi. Leta 2005 je na omenjenem področju živelo 385 milijonov prebivalcev, leta 2020 pa naj bi zaradi množičnih migracij to število poskočilo na 474 milijonov. Z drugimi besedami, tisoč ljudi na kvadratni kilometer (koncentracija povprečnega ameriškega mesta) na področju v velikosti Nemčije. Ob trenutnih družbenih trendih to pomeni, da bo zaradi ohranitve rodovitne zemlje anomalija koncentracije mest v megalopolis nujna. Neville Mars je na primeru Pekinga, ki že poka po šivih, pokazal, kako bi lahko njegovo teorijo dinamičnega urbanizma prenesli v realno tipologijo kitajskih mest in s tem preprečili črn scenarij. Peking se je nameraval na olimpijskih igrah predstaviti v čisti, futuristični, zeleni preobleki. Morebitno neuspešnost tega načrta pa gre pripisati predvsem urbanističnim spodrsljajem. Dolgo časa se je zdel projekt petih obvoznic za obvladanje logistike zanesljiva rešitev, vendar Mars opozarja, da še zdaleč ne optimizira koncentracije in mobilnosti, saj je sama površina obvoznic večja kot vse središče mesta. Problem je podoben optimizaciji nebotičnikov, kjer ogromno prostora potrošijo za dvigala. Mars je predlagal dve futuristični rešitvi: boljši izkoristek cestnih površin in razdeljeno optimizacijo nebotičnikov. Nad cestami bi zgradil novo generacijo nadzemne železnice, parke, prostore za druženje in s tem Peking spremenil v mesto za pešce. Številne majhne nebotičnike pa bi povezal z mostovi in s tem zmanjšal prostor za dvigala. Vizualni in tekstovni material iz predavanja je na ogled v galeriji TR 3 v Ljubljani. Vso teorijo dinamičnega urbanizma sta Neville Mars in Adrian Hornsby povzela v publikaciji Kitajske sanje, družba v nastajanju. Odprto vprašanje iz občinstva, ki ostaja neznanka tudi avtorjema, pa je problem vode, saj se Kitajska nezadržno bliža dehidraciji.