Ko človeku odpovejo ledvice, potrebuje zdravljenje z dializo. Izbira lahko med hemodializo, ki jo izvajajo v dializnih centrih, ali peritonealno dializo, ki jo izvaja sam doma. V Sloveniji se z dializo zdravi približno 1300 ljudi, od teh večina v dializnih centrih in le 70 bolnikov s peritonealno dializo. »Peritonealna dializa je v Sloveniji neupravičeno podcenjena metoda nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi,« opozarja prof. dr. Damjan Kovač s Kliničnega oddelka za nefrologijo UKC Ljubljana in predsednik Slovenskega nefrološkega društva, kjer si prizadevajo za to, da bi peritonealna dializa stopila iz sence hemodialize. Peritonealna dializa je še posebej primerna za starejše ljudi, tudi take, ki so slabo premični in ki živijo daleč od dializnega centra.
Pilotni projekt
Da bi to obliko dialize bolj približali ljudem, so pri Slovenskem nefrološkem društvu v sodelovanju z ministrstvom za zdravje na začetku letošnjega leta začeli izvajati pilotni projekt asistirane peritonealne dialize, v katerem so v ljubljanski, novogoriški in mariborski regiji o tej obliki dialize poučili patronažne medicinske sestre. Če bolnik sam te dialize ne more izvajati, na primer zaradi slabega vida ali nepokretnosti, mu lahko pri tem pomagajo svojci. Mnogi ljudje pa živijo sami ali se ne morejo zanašati na pomoč svojcev – v takem primeru doslej ta dializa ni bila mogoča. Poslej bi takega človeka vsak dan obiskovala patronažna sestra in mu pomagala pri izvajanju dialize.
»Žal pa nam v tem času v projekt asistirane peritonealne dialize ni uspelo vključiti niti enega pacienta,« ugotavlja dr. Kovač.
Pacient se mora za obliko dialize, ki jo želi, odločiti sam, pred tem pa ga mora zdravstveno osebje ustrezno poučiti o vseh načinih zdravljenja ledvične odpovedi. Prednosti peritonealne dialize so bile morda doslej premalo poudarjene, saj se pacienti večinoma odločajo za hemodializo. Peritonealna dializa je na primer primerna tudi za bolnike, ki so že na hemodializi, a jo slabo prenašajo. »Če bi prešli na peritonealno dializo, bi se jim povišala kakovost življenja. Zdravniki v dializnih centrih bi morali prepoznati take bolnike in jih spodbuditi, da preidejo na peritonealno dializo,« opozarja Kovač.
Izziv za domove za starejše občane
Večina bolnikov z odpovedjo ledvic je starejših. Če so potrebovali oskrbo v domu za starejše občane, so morali imeti hemodializo, saj pomoči pri izvajanju peritonealne dialize v domovih do nedavnega niso omogočali. A so v treh domovih ugriznili v ta izziv in svoje zdravstveno osebje – zunaj pilotnega projekta – izobrazili v tej smeri.
Med temi domovi je Center starejših Zimzelen v Topolšici. Kot je povedala vodja doma Andreja Štefan Bukovič, so se za to odločili na prošnjo bolnišnice Celje. »Povedali smo, da smo odprti za izzive, ker pa znanja o izvajanju peritonealne dialize še nismo imeli, smo se dogovorili, da nam zagotovijo usposabljanje in predstavijo pacienta,« je povedala Dalja Pečovnik, vodja zdravstvene nege v domu Zimzelen, kjer se tudi sicer ne ustrašijo najzahtevnejše zdravstvene nege.
»Če gospod ne bi imel peritonealne dialize, bi ga morali trikrat na teden voziti na hemodializo v 35 kilometrov oddaljeno Celje, kar predstavlja velik napor za stanovalca pa tudi za dom, saj bi mu morali zagotoviti spremstvo,« je povedala Pečovnikova. Pred nekaj leti so že imeli gospo, ki so jo vozili na hemodializo in je bilo to zanjo zelo naporno, saj se je vsakič vrnila zelo utrujena. »Nismo vedeli, da obstaja še kaka druga možnost, tudi nihče je ni ponudil. Potem je gospa dobila namestitev bliže Celja, da je bila vsaj pot na dializo krajša,« je izkušnje predstavila Štefan-Bukovičeva.
Novega izziva so se lotili tako, da so za vse zdravstveno osebje organizirali nekajtedenska skupna in individualna izobraževanja. Kot vsake novosti so se tudi te zaposleni sprva ustrašili. »Stvar je res zahtevna, dokler je ne osvojiš, a imamo filozofijo, da novosti zaposlenim predstavimo kot izziv, pridobivanje dodatnega znanja in priložnost za strokovni napredek,« je pojasnila Pečovnikova.
Izziv je bila tudi premestitev gospoda iz domačega okolja v dom, saj je potreboval nekaj časa, da je sprejel novo okolje in način zdravljenja. Izvajanje peritonealne dialize sedaj predstavlja utečen ritual. »Gospod se je tudi okrepil in sodeluje z nami. Skozi izvajanje dialize imamo tudi več osebnega stika z njim in smo se vsi naučili s tem živeti,« z zadovoljstvom pove vodja doma.
Je pa to za dom kar velik zalogaj. »Ko smo začeli sprejemati stanovalce z najzahtevnejšo zdravstveno nego, nismo imeli podpore, kjer smo jo pričakovali,« nadaljuje. Veseli pa jih podpora ministrstva za zdravje in zdravstvene zavarovalnice. Pri peritonealni dializi je pomembno tudi, da pri nakupu materiala dom nima nobenih dodatnih stroškov.
Nič ni utrujen
Ko si izvajanje asistirane peritonealne dialize ogledamo še v živo, nas v sobi pričakata dobro razpoloženi gospod Vasja in medicinska sestra Katja Leskovšek. Gospodu so v bolnišnici operativno vstavili kateter skozi trebuh v trebušno votlino. Ta dializa, ki ji rečejo tudi trebušna dializa, se izvaja tako, da se prek katetra v trebušno votlino vtoči dva litra posebne raztopine, ki ostane v trebušni votlini štiri ure, v tem času pa se prek trebušne membrane (peritoneja) v raztopino izločijo odvečne tekočine in odvečne presnovne snovi, kar sicer iz telesa odstranjujejo zdrave ledvice. Po štirih urah je treba to tekočino iz trebušne votline prek katetra iztočiti in vanjo vtočiti novo. Zamenjavo dializne raztopine je treba opraviti štirikrat na dan. Sestra Katja pazljivo in po posebnem protokolu rutinirano priključi kateter in cevje vrečk z dializno raztopino. Za iztok in vtok dializne raztopine je potrebnih od 30 do 45 minut. Gospod Vasja pove, da je imel pred to dializo hemodializo, s katero pa ni bil tako zadovoljen.
»Trikrat na teden sem se vozil v dializni center. To je bilo preveč, povsem izčrpan sem bil. Tam sem moral biti že ob 6. uri, potem pa sem moral čakati še na priklop na dializni aparat. V bolnišnici so rekli, da bi bila trebušna dializa veliko boljša zame. Tukaj mi ni treba nič čakati, boljše je in po dializi nisem utrujen,« je povedal 69-letni gospod.
Dalja Pečovnik pove, da razmišljajo o tem, da bi gospoda priključili na avtomatizirano peritonealno dializo. Pri tej obliki dialize zamenjave tekočine izvaja aparat čez noč, ko pacient spi; bolnika je treba zvečer samo priključiti na aparat in zjutraj odklopiti. Za gospoda Vasjo bi to pomenilo, da bi bil čez dan prost.
Kot je povedal Damjan Kovač, si želijo, da bi bil v vsaki slovenski regiji vsaj en dom, ki bi sprejemal stanovalce s peritonealno dializo.
