Mestna občina Ljubljana je nedavno zagnala družbeno odgovorno kampanjo Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš, s katero želi opozoriti na nesprejemljivost vandalizma, kamor naj bi poleg uničevanja objektov in opreme javnih prostorov sodili tudi popisane fasade in grafiti. Prav ti so, kot pravijo na občini, »najopaznejši, vzbujajo občutek neurejenosti javnih površin in zmanjšujejo občutek varnosti«.
Nemi glas preslišanih
Medtem pa sociolog in kulturolog Mitja Velikonja, profesor na fakulteti za družbene vede, s študenti organizira ogled grafitov po Ljubljani. V strokovnih razpravah o grafitarski subkulturi ugotavlja, da prav vsak napis na steni ne more veljati za grafit, četudi se nekateri grafitarji s to trditvijo ne strinjajo. Med najpomembnejše značilnosti pravih grafitov tako Velikonja uvrsti njihovo estetsko formo, dejstvo, da so narejeni ilegalno – torej gre za nedovoljeno ulično vizualno ustvarjalnost –, in njihovo družbeno kritičnost. Prav slednja je najbrž trn v peti oblasti in njenih predstav o delovanju družbe, grafite je namreč nujno razumeti skozi zgodovinske, politične, estetske in kulturne okoliščine obdobja, v katerem nastajajo.
»Grafit je jedrnat, nujno 'politično nekorekten' program in sprej je orožje tistih, ki nimajo dostopa do drugih medijev izražanja. Govorijo, ko, ker in kjer so drugi načini komuniciranja za nekatere skupine izgubljeni,« cilja Velikonja na emancipacijski in osvobajajoč pomen grafitov. Gregor Bulc in Sandi Abram se v prispevku za številko Časopisa za kritiko znanosti, posvečeno grafitarski in ulični umetnosti, strinjata z Velikonjo, spomnita pa še, da so grafiti obenem za marsikoga problematični, ker posegajo v temeljno človekovo pravico nedotakljivosti zasebne lastnine: »Izpisovanje grafitov po zasebnih zidovih lahko tako vidimo tudi kot kritiko zakonske neodtujljivosti zasebne lastnine in pa kritiko državnokorporacijskega polaščanja javnih prostorov.«
Živijo od grafitiranja
Leta 2011 je občina ljubljanskim grafitarjem, danes jih je okoli 30, priskrbela trinajst grafitarskih »prostih con«, kjer lahko ustvarjajo brez strahu, da bi jih lahko oglobili – kazen znaša okoli 220 evrov. Legalne grafite je tako danes mogoče videti na notranjih zidovih Metelkova mesta in tovarne Rog, na zunanjih betonskih stenah Strelišča na Dolenjski cesti, v nekaterih ljubljanskih podhodih in podobno. Grafitar Zuias, član grafitarskega 1107 Klana, meni, da se je od leta 2011 do danes število ilegalnih grafitov v Ljubljani drastično zmanjšalo, tudi za 50 odstotkov, zato se precej čudi novi protivandalski kampanji mestne občine.
Po Zuiasovem mnenju ilegalna pot nastanka ni pogoj za to, da bi neki napis na steni poimenovali grafit. Ker mu največ pomeni estetska komponenta grafita, največkrat deluje na legalnih stenah, kjer si lahko za ustvarjanje vzame več časa, tak grafit pa je hkrati olepšava mesta. »Sam sicer podpiram ilegalne grafite, z njimi sem odrasel, jih pa ne delam več, ker se mi po 15 letih grafitiranja ne da več vsako noč v akcijo,« pravi. Če se za nočni pohod vseeno odloči, želi z intervencijo v prostor sporočiti nekaj vsebinsko pomembnega, pri grafitih na legalnih lokacijah pa se posveti predvsem vizualnemu učinku.
1107 Klan, nemara najbolj znana skupina slovenskih grafitarjev, sprejema celo plačana naročila za grafitiranje; sodelovali so denimo pri Simobilovem projektu Tape art, za Telekomovo pobudo Moč besed pa so poskrbeli za mural pri Zlati ladjici. Zuias se strinja, da so s tovrstno prakso, ki je v tujini že stalnica, pristali na neke vrste komercializacijo grafitarske umetnosti, a se lahko po drugi strani z zaslužkom od dela, ki ga najraje – in legalno – opravljajo, celo prebijejo skozi mesec.
Padli zidovi galerij
Grafiti so povsem legalno priplezali tudi na zidove slovenskih galerij. Prelomno je bilo leto 1985, ko je na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 v ljubljanski galeriji Škuc z grafitom, ki je vseboval krščanske simbole, politični komentar in komentar umetnostnozgodovinske scene, sodeloval lani preminuli slikar Jože Slak - Đoka. Kot pravi umetnostna zgodovinarka in kuratorka sodobne umetnosti Petja Grafenauer, je grafit navsezadnje izrazno sredstvo, nič drugačno od slike, kipa, instalacije ali freske. »Od druge polovice 20. stoletja je v umetnosti prepoznan kot zanimiv in drugim enakovreden medij z avtorji, kot so Dubuffet, Basquiat in danes seveda Banksy,« dodaja.
Vstopnico v svet institucionalizirane umetnosti, z njo pa nemara dokončno priznanje, da tudi v Sloveniji sodi med »velike«, je grafitarska scena dobila leta 2004 s pregledno razstavo slovenskih sodobnih grafitov Grafitarji v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Šestnajst uveljavljenih grafitarjev, ki svoje identitete seveda niso razkrili drugače kot s tagi, torej z grafitarskimi podpisi, je v galerijske sobe preneslo del ulične ustvarjalnosti, vprašanje pa je, ali so na stene galerij obenem prenesli tudi družbenokritično držo. »Kadar grafit z ulice preprosto preselimo v galerijo ali muzej, je njegova prvotna subverzivna moč (če jo je določeni grafit sprva imel) v resnici ogrožena, v večini primerov celo izgine. Toda grafit v galeriji ali muzeju dobi drugačne vrednosti – zgodovinsko, spominsko, pedagoško, morda ohrani etično, estetsko in sporočilno plat. Iz uličnega grafita se spremeni v muzejski eksponat, gledamo ga na drugačen način, kot ga vidimo na ulici,« meni Grafenauerjeva.
»Toda med subkulturo grafitarjev in svetom sodobne umetnosti obstaja drugačno in za oba pola mnogo zanimivejše srečevanje, pri katerem se iz ulice v galerijo in iz galerije v ulico pretakajo ideje, podobe in zamisli. Svet umetnosti lahko grafitarju začasno ali za stalno ponudi precej varno okolje. Atelje in galerija sta zanj lahko laboratorij, v katerem izraznost razvija v nekoliko boljših pogojih, kakršni so tisti na ulici, a seveda se s tem spremeni tudi avtorjeva praksa in predvsem to, kako jo razumemo,« še dodaja.
Zuias sicer meni, da klasični grafit ne sodi v galerijo, sodijo pa tja deformacije grafita s poudarjeno refleksijo o grafitarski umetnosti. Pomembno se mu zdi zlasti eno: »V času od te razstave so nas ljudje nehali preganjati. To je, seveda, dvorezen meč – a po tej razstavi ljudje drugače gledajo na grafitarsko umetnost.«
