Bilo je pred slabim letom dni, ko sem se s kolesom iz službe odpravil proti domu. Kolesaril sem po stezi ob Dunajski cesti, otroški sedež je bil prazen, ko je naenkrat skorajda počilo. Voznik osebnega vozila je z nezmanjšano hitrostjo zavil z Dunajske ceste v manjšo ulico, pri tem pa se ni prepričal, ali se vzporedno z njim po kolesarski stezi vozi kolesar, ki je želel taisto semaforizirano križišče ob zeleni luči pravilno prečkati v smeri obveznice. Ob belem dnevu mi je zaprl pot. Da sem se še pravočasno ustavil in da nisem končal pod kolesi ali »vsaj« v boku avtomobila, sem moral naglo pritisniti na zavore. A se nenavadna in pogosta kolesarska izkušnja v Ljubljani s tem ni končala. Predvideval sem, da se bo vozilo v strnjenem naselju po nekaj metrih ustavilo, zato sem odpeljal za njim. Ker se je podobnih nevarnih dogodkov, ko vozniki (ne)zavestno izsiljujejo prednost oziroma zaprejo pot kolesarjem, v zadnjih letih nabralo za en policijski priročnik in ker sem v tistem obdobju v sedežu večkrat prevažal tudi otroka, sem želel pri vozniku »preveriti«, kako mu je uspelo skorajda zbiti kolesarja.
Moja predvidevanja so bila pravilna. Vozilo se je ustavilo, sam pa sem se s kolesom ustavil ob voznikovih vratih. Mladenič z obrito glavo je spustil steklo, sam pa sem svoje poizvedovanje izvedel, priznam, s povišanimi toni. Odgovorov nisem dobil, je pa obritoglavec izstopil iz vozila in me z dobro odmerjenim udarcem v obraz spravil s kolesa. Na srečo mi ličnice ni zlomil in tudi drugih trajnih posledic mi ni povzročil. Pridobil sem »zgolj« globoko vreznino in oteklino na obrazu, kar nekaj tednov pa sem imel tudi močno okrvavljeno oko, da je tudi kuharja v okrepčevalnici s falafli zanimalo, kaj se mi je zgodilo. Zmajal je z glavo. Ker je bil udarec odmerjen proti očesu, je bil prepričan, da bi jo lahko huje skupil.
Po dogodku se je nasilni voznik nemudoma usedel nazaj za volan in se odpeljal proti Dunajski cesti. Policije nisem poklical. Vse je potekalo tako hitro in nepričakovano, da si niti znamke avtomobila nisem zapomnil, kaj šele registrske številke. V tistem trenutku tudi nisem imel volje, da bi se ukvarjal z zapletenimi postopki, ki jih vodijo uniformirane osebe. Sem se pa vprašal, kako se je po udarcu počutilo dekle, ki je v avtomobilu sedelo ob nasilnem mladeniču in spremljajo dogajanje. Ali se tudi ona znajde v podobnem položaju, ko želi svojega fanta (prijatelja ali brata?) opozoriti, da ne ravna pravilno? Pa tudi ali bi me omenjeni voznik udaril tudi v primeru, če bi v otroškem sedežu sedel otrok? Kasneje so mi znanke in znanci zaupali še več podobnih izkušenj, ki so jih imeli z agresivnimi vozniki, ki ne spoštujejo cestnoprometnih predpisov. Ne glede na to, ali so v času »incidenta« sedeli v avtomobilu ali na kolesu.
